Spoštovani vztrajniki, dragi prijatelji danes mineva že 76. dan odkar je predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša v nepravičnem in nezakonitem zaporu. Danes je 76. dan, odkar si vztrajniki tu pred vrhovnim sodiščem prizadevamo za normalnost. Za pravosodno, politično, gospodarsko, družbeno in siceršnjo normalnost. Za varnost, normalni razvoj, za vrednote slovenske osamosvojitve in evropske vrednote.
Žal pa je pot v normalnost dolga. Hodimo jo že desetletja, najbolj odločno pa od konca 80ih let, ko se je rodila slovenska pomlad. Vabim vas, da tako kot na Roški pred 26 leti, sedaj v zahtevi po normalnosti v tišini dvignemo desnico z iztegnjenimi prsti v črko v.
Ali bo zmagala normalnost, vas sprašujem? Ali bomo zmagali?
Kaj imajo skupnega Milan Kučan, Slobodan Milošević, Josip Broz, Vladimir Putin, Nicolae Ceauşescu, Tomaž Ertl, general Jaruzelski, Janez Zemljarič in Branko Masleša? Vsi so služili totalitarnemu in nedemokratičnemu režimu, ki je sistematično kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Putin je bil agent tajne sovjetske politične policije, danes pa z orožjem in s sistematičnim kršenjem človekovih pravic zatira in tepta demokratično in proevropsko prebujo v Ukrajini. Kučan je bil politični šef slovenske politične policije in šef nedemokratičnega režima, Masleša pa član Občinskega komiteja ZKS v Kopru in sodnik, ki je sodil po zakonih diktature delovnega ljudstva in komunistične partije.
Ugledni in vplivni nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je 22. novembra 2010 o Masleši med drugim zapisal: "Njegove kvalifikacije za sodnika so borne, z njim kot najvišjim sodnikom pa so zelo majhne možnosti, da bo kdo kaznovan za katerikoli zločin, ki so ga storili pripadniki slovenske nomenklature in njihovi pomagači."
Časnik je novembra 2010 namreč objavil daljši prispevek o tedaj še kandidatu za predsednika vrhovnega sodišča Branku Masleši. "Še spomladi 1990, nekaj tednov pred slovensko samostojnostjo, so ustrelili romunsko družino, ki je čez gore želela pribežati v Avstrijo," je zapisal FAZ in nadaljeval, da so tudi v skladu z jugoslovanskim pravnim redom bila dejanja strelcev eksekutorjev kazniva dejanja, čeprav nihče od njih ni bil postavljen pred sodišče in obsojen. "Ko je nek jugoslovanski vojak 7. julija 1984 ob začetku dopustniške sezone na Jadranu nad Trstom ustrelil begunca iz vzhodne Evrope, je iz Kopra pripotoval preiskovalni sodnik Branko Masleša, ki je bil tudi partijski sekretar okraja Koper in tako eden od najbolj vplivnih mož takratnega časa. Na kraju samem je ugotovil, da je begunec negibno obležal na italijanski strani. Obtožnica ni bila vložena. Na vprašanje, katere ukrepe je storil za preganjanje zločina, sodnik ni podal nobenega odgovora," je zapisal FAZ.
Branko Masleša je bil še leta 1989 delegat Občinske konference ZKS Koper na 11. kongresu Zveze komunistov Slovenije, ki je potekal od 22. do 23. decembra v Ljubljani.
Današnji predsednik Vrhovnega sodišča RS je torej v letu, ko je nastala druga Majniška deklaracija in v katero smo zapisali, da želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda (8. maj 1989), in ko so se ustanovile Slovenska demokratična zveza (11. januarja 1989), Socialdemokratska zveza Slovenije (16. februarja 1989), Slovensko krščansko socialno gibanje (10. marca 1989) in Zeleni Slovenije (11. junija 1989), odšel na partijski kongres v Ljubljano. Natančno eno leto pred plebiscitom za samostojno Slovenijo se je udeležil partijskega kongresa z naslovom »Evropa zdaj«, kjer je partija v posmeh normalnosti in slovenskim ter evropskim vrednotam zagovarjala demokratični socializem in nekakšno asimetrično avnojsko jugoslovansko federacijo. Ali je to normalno? Ali je normalno, da g. Masleša tega nikoli ni obžaloval?
Predsednik Evropske ljudske stranke Joseph Daul je februarja letos dejal: »Ob združitvi Zahodne in Vzhodne Nemčije več kot polovice vzhodnonemških sodnikov niso obdržali v sodnem sistemu. Zakaj? Ker se je postavljalo vprašanje njihove neodvisnosti, njihove pripadnosti vzhodnonemški Komunistični partiji.« Tega vprašanja pri nas nikoli nismo razrešili.
Še več, v Sloveniji se od leta 1988 do danes ni prav dosti spremenilo. Tako kot si je leta 1988 partija po pilatovsko umila roke in je četverico z Janezom Janšo na čelu predala jugoslovanskemu vojaškemu sodišču, kjer so ga obsodili miselnega delikta, tako je leta 2011 Janeza Janšo predala t.i. »neodvisnemu slovenskemu sodstvu«, ki ga je prav tako obsodilo za miselni delikt. Obakrat je padla najprej politična odločitev, da je potrebno Janeza Janšo odstraniti in obakrat je umazano delo izvedla partijska udarna pest – nekakšno sodstvo. Obakrat isti naročnik in obakrat isto orodje. In obakrat je izgubila Slovenija.
Zato danes zahtevam:
- dokončno razgradnjo dediščine totalitarnega režima v skladu z Resolucijo Sveta Evrope št. 1096,
- uvedbo vladavine prava in pravičnosti
- spremembe zakonodaje, ki bodo onemogočile zlorabo prava v politične namene, sprožanje političnih in montiranih procesov
- dosledno uveljavitev standardov, ki bodo preprečili imenovanje na odgovorne položaje v tožilstvu in sodstvu tistih, ki so kršili človekove pravice in svoboščine oz. sodelovali v nedemokratičnih procesih v bivšem totalitarnem režimu.
Danes zahtevam normalnost. Zase, svoje otroke, za Slovenijo. Normalnost ne samo v pravosodju, temveč na vseh področjih življenja.
Vprašam vas, ali je normalno, da naša prizadevanja za vladavino prava in za pravičnost razglasijo za napad na pravno državo? Da nas razglasijo za drhal in ovce? Gospodu Petrovcu sporočam, da nisem drhal in niti ovca. Da razmišljam s svojo glavo. Sporočam mu, da naj se raje vpraša, kakšna so njegova ravnanja v času, ko je kot član komisije za pomilostitve pri drugorazrednem predsedniku republike predlagal pomilostitev preprodajalca kokaina.
Dragi prijatelji, normalnost bomo dosegli, ko na volitvah ne bodo več zmagovale instant stranke brez programa, ki se poimenujejo po svojih predsednikih ali predsednicah in z izmišljenimi podporniki na svojih spletnih straneh. Normalnost bomo dosegli, ko predsednik vlade ne bo več govoril, da pomeni naš vztrajni in vztrajniški demokratični nadzor nad sodno vejo oblasti rušenje pravne države.
Dovolite, da na tem mestu zastavim spoštovanemu predsedniku vlade nekaj vprašanj. Dr. Miro Cerar je bil od 1. oktobra 2007 dalje stalni zunanji pogodbeni svetovalec za področji ustavnega in upravnega prava v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki. Od 16.6.2009 je bil član sodnega sveta, decembra 2010 pa je postal predsednik sodnega sveta. Sodni svet v skladu z zakonom predlaga državnemu zboru kandidate za izvolitev v sodniško funkcijo (glavno sito). Dr. Cerar je torej bil hkrati predsednik sodnega sveta in svetovalec zasebne odvetniške družbe. Predsednika vlade Cerarja zato sprašujem: kakšen vpliv je imel na imenovanje sodnikov v RS? Ali je zasebna odvetniška družba, za katero je delal, imela vpliv preko njega na imenovanje sodnikov? Ali je predsedovanje sodnemu svetu in hkratno sodelovanje z zasebno odvetniško družbo visoko etično in moralno dejanje? Ali dejstvo, da je bil predsednik sodnega sveta na plačilni listi neke vplivne odvetniške družbe, pomeni krepitev zaupanja v pravno državo?
Dragi prijatelji, evropsko normalnost bomo dosegli, ko socialna demagogija ne bo več nagrajena, temveč jasna beseda in konkreten politični program. Ko t.i. »umirjena alternativa« na desnici ne bo več podpirala partijskih privilegijev in se družila z veleposlaniki, ki iščejo naftna polja na Balkanu ali se družijo z obsojenimi pedofili.
Normalnost bomo dosegli, ko bo župan Ljubljane končno izobesil slovensko zastavo na gradu.
Ko bo Slovenija zadihala s polnimi pljuči in ko bomo gojili vrednote slovenske osamosvojitve in ne vrednote propadlih totalitarnih zločinskih ideologij. Ko se bomo zgledovali po boljših in ne po slabših.
Ko bo padla sodba v zadevi Patria.
Vztrajajmo, ostanimo še naprej glas normalnosti, dragi vztrajniki, za svobodno, demokratično, pravično in evropsko Slovenijo.
Sep 04, 2014