Spoštovani, kaj mislim o Janši sem že povedal. Potem je priletela ta opeka. Vprašal sem se, če je Janša kriv. Zato sem pozorno prebral tistih 400 strani obtožnih predlogov, zagovorov in sodb. To še ni celotna dokumentacija, ampak samo en del. Ugotovil sem tisto nemogoče: ob neznanem času, na neznanem mestu se je zgodilo neznano. Vsakemu svojo vlogo. Tožilec toži in branilec brani, a si živo predstavljam, kako se je glavni tožilec kislo držal, ko je prvič prebral tisti del prve obtožnice, kjer je zapisano: na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način. V drugi obtožnici, popravljeni in dobri dve leti pozneje ni bistvenih sprememb.
Tožilec je na tem mestu opravil delo tožilca. Skušal je dokazati krivdo. Potrudil se je in tudi prepričan je, a kljub trudu, dokaza ni.
V slovenskem pravu ni posebno izdelanih in strukturiranih pravil, kaj dejansko dokaz je. To pravniki večkrat podčrtujejo. A gotovo je tožilec tisti, od katerega se zahteva in pričakuje, da dokaže očitnost kaznivega dejanja. Govorimo o dokazu “onkraj razumljivega dvoma”. To pomeni, da mora biti kaznivo dejanje opisano jasno, določeno in konkretno iz vseh vidikov. A tega ni. Konkretnega opisa kaznivega dejanja, to je sprejemanja obljube, ni! Tožilec konec koncev to tudi pove.
To ni samo moje mnenje, ampak, še enkrat povem, to je mnenje nekaterih ustavnih sodnikov in še marsikoga.
Poglejte, to pomeni, da grem lahko jutri do soseda in mu rečem: »Tvoj pes je pes. Zato je včeraj ponoči lajal. Bil je tako besen, da bi me kmalu ugriznil. To zagotovo vem, ker me ni bilo doma.«
Ženi bom rekel, da me vara, dokaz za to pa imam, ker čisto nikoli ne gre na večerjo z drugimi moškimi. namreč, nalašč ne zahaja na večerje z drugimi, tako ji ne morem dokazati, da je tem moškim nekaj obljubila.
Hčerka obiskuje gimnazijo. V ponedeljek namerava špricati s prijatelji. To zagotovo vem, ker o tem nisem ničesar slišal. Zmenila se je na neznanem mestu, ob neznanem času in na neznan komunikacijski način. Komaj bom tu končal, grem domov in jo bom kaznoval.
Bom povedal to, kar mislim še drugače: ne dvomim v pravno tehnologijo. Pravnost ne moremo enačiti s pravičnostjo, čeprav si tak svet želimo.
Kaj je o sodstvu leta 1988 povedal Jože Pučnik: Sodstvo ni pravično nasploh, ampak je pravično kolikor je vsakokrat pravično. Pravnost pravil je potrebno nenehno potrjevati, saj gre za veljavnost, ki je vsakokratna, ne pa enkrat za vselej in za vekomaj.
Sledeča misel tudi ni moja; napisal jo je ustavni sodnik:
»Kasneje, ko bo na posamezni stopnji sojenja prišlo do ugotovitve o kršitvi ustave, hujše bodo posledice za sodstvo v celoti.«
Ko greš na volitve, mogoče marsikomu zadošča le slepo prepričanje in se v argumente ne poglablja. Na sodišču pa je odločanje po prepričanju krivica.
Mi ne uničujemo sodstva. Nas samo skrbi. Zato nastopamo mirno in dostojanstveno, vendar odločno in nepopustljivo.
Skrbi nas, ker se na tak način uničuje zaupanje ljudi v državo in ker so s takim procesom dosegli radikalizacijo političnih odnosov v enostaven slogan: z nami ali proti nam.
Tako je že nekaj let, z zelo staro strategijo v upanju, da se bi čim manj govorilo o konkretnih rešitvah in čimveč pelo sanjske refrene. Vsaka tri leta nov obraz, ki se ga žrtvuje in uporabi kot masko.
Preživel je le eden in imel je obilo sreče.
Resno se sprašujem, komu to koristi. To mora biti res peščica ljudi. Res samo peščica. To so ljudje, ki v dejanjih prilagajajo svoje življenjske poglede vsakdanjim potrebam. Posledice so tu. Na voliščih je zmanjkalo 25% državljanov. Vsaj. Dva sta v kehi. Oba sta to državo ustanavljala.
Zato sem in smo tu. In ne bomo odnehali!
Sep 07, 2014