2. člen Ustave RS pravi, da je Slovenija pravna in socialna država. Sprašujem se, ali je res? V Sloveniji, ki naj bi bila pravna država je v zaporu že 84 dan nekdo, ki naj bi na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času, na neugotovljen način prejel obljubo. Mnogi slovenski in tuji pravniki so sodbo kritizirali in jo označili za sramotno. Ustavni sodnik in nekdanji predsednik Ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič je v ločenem mnenju zapisal: »Menim, da sodbi prvostopenjskega sodišča in sodbe Višjega sodišča glede storitve kaznivega dejanja »sprejema obljube« ne vsebujeta dovolj prepričljivih dokazov.
Zlasti bode v oči, da izvršitev zakonskega znaka »sprejem obljube« ni dokazana (ne s pričami, ne z dokumenti, tudi ne kje, kdaj in na kak način je bila ta obljuba sprejeta in to kaznivo dejanje storjeno), torej gre le za abstraktno opredelitev kaznivega dejanja, ki ni konkretizirana v izreku sodbe.« in nadaljuje: »Upoštevaje težo posledic, ki jih za kogarkoli pomeni odvzem osebne svobode, za katerega bi se kasneje izkazalo, da je do njega prišlo s kršitvijo človekovih pravic, se nisem mogel odločiti za zavrženje ustavne pritožbe.«
Drugi ustavni sodnik Jan Zobec, ki je prav tako podal ločeno mnenje pa je zapisal: »V naši državi, kot povsod v normalnem in civiliziranem svetu se ne sme zgoditi, da bi bil kdorkoli obsojen za abstraktno kaznivo dejanje. Pri nas je človek lahko obsojen samo za svoje dejansko ravnanje. To je nekaj tako samoumevnega, da ni nobene potrebe, da bi se o tem vprašanju najprej izreklo Vrhovno sodišče. In končno še dodaten razlog izjemnosti. Ne morem si zatiskati oči pred dejstvom, da je pritožnik vodja največje opozicijske stranke, da so za 13.7.2014 razpisane predčasne parlamentarne volitve ter da bo pritožnikov odhod na prestajanje dveletne zaporne kazni, ki je bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku, bistveno zaznamoval izid teh volitev. V katero smer in v čigavo korist, je stvar špekulacij. Vendar je nesporno, da bo njegov odhod v zapor sredi predvolilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata – kakršenkoli ta že bo. Zato primer naravnost kliče po zadržanju izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni in po čim prejšnji odločitvi o ustavni pritožbi. S tem bi bilo preprečeno, da bi na volilni izid padla senca dvoma v njegovo legitimnost – da ne omenjam možnosti sumničenj o zlorabah sredstva v politične namene in krepitev dvomov v samostojnost, neodvisnost ter poklicno integriteto vseh v ta postopek vpletenih institucij in njenih posameznih predstavnikov. Zato obžalujem odločitev večine, da se ustavna pritožba zavrže.«
In tretji ustavni sodnik, dr. Deisinger pravi: »Ali bo svojo presojo opravilo skladno z zakonom in Evropsko Konvencijo o človekovih pravicah se bo izkazalo že pri odločitvi o odložitvi ali prekinitvi izvršitve kazni do dokončne odločitve Vrhovnega sodišča. To bi, glede na vsebino zadeve lahko storilo že sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa TAKOJ, ko prejme zahtevo. Takšno začasno odredbo namreč v celoti opravičuje zatrjevana huda kršitev 28. Člena ustave in nastanek nepopravljivih posledic za pritožnika. Že ukrepanje sodišča glede odločitve o zadržanju ali prekinitvi zaporne kazni bo na empirični ravni pokazalo, ali je stališče Ustavnega sodišča o učinkovitem pravnem sredstvu z zahtevo za varstvo zakonitosti potrjeno ali ovrženo.«
Ostali ustavni sodniki so se podpisali pod sklep o zavrženju Janševe pritožbe, v katerem piše, da je bila ustavna pritožba zavržena zato, ker je bila sicer izkazana zatrjevana kršitev človekovih pravic, vendar ne s tisto stopnjo očitnosti, ki je pogoj za izjemno predčasno odločanje. Torej so očitno tudi oni v sodbi videli kršitev človekovih pravic, a so si raje Pilatovsko umili roke, in odločitev prepustili Vrhovnemu sodišču. Zapisali so še: »Tako mora tudi Ustavno sodišče zaupati, da bo Vrhovno sodišče v primerih, ko je njegova pristojnost za odločanje o izrednem pravnem sredstvu določena z zakonom, odgovorno opravilo svoje ustavne obveznosti in med njimi na prvem mestu zagotovilo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovno sodišče mora tako pri svojem odločanju sanirati kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešila pri sojenju nižja sodišča. Če bi tudi sámo sprejelo stališča, ki pomenijo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je njihova presoja podvržena presoji ustavnosodne oblasti.«
Sprašujem vas in Ustavno sodišče, ali je Vrhovno sodišče vredno zaupanja?
Ustavno sodišče je pritrdilo, da so bile Janezu Janši kršene človekove pravice in da mora Vrhovno sodišče na prvem mestu zagotovilo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sanirati kršitve človekovih pravic. Je to naredilo? Je odločilo takoj in preprečilo zaporno kazen Janeza Janše? Ne. Zavlačuje in s tem še naprej krši njegove človekove pravice.
Vsak dan prebiramo podatke o kršenju človekovih pravic s strani sodnikov. Ob tem se lahko samo zgrozimo. Imamo največ sodnikov na prebivalca v Evropi, bistveno več sredstev namenjamo za delo sodnikov in pravosodnega sistema kot druge države, zaupanja v sodstvo s strani državljanov ni, in obenem imamo največ zaostankov, ogromno število sodb Ustavnega sodišča, ki razveljavljajo sodbe nižjih sodišč, mnoge sodbe čakajo na odločitev tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice.
V kakšni državi torej živimo? Pravni? Ne, v pravni zagotovo ne.
Pravna bo takrat, ko bodo tisti, ki delajo slabo, odgovarjali za svoje slabo delo. Tudi gospe in gospodje sodniki. Skrivanja za dikcijo »v imenu ljudstva« je konec. Skrivanja in prelaganja odgovornosti po senatih z več sodniki je konec. Vsak bo s svojim imenom in integriteto moral stati za svojimi odločitvami. In če so te napačne, če so se večkrat »zmotili«, ne bodo mogli več soditi. Šele takrat bo Slovenija pravna država.
In takrat ne bo več političnih zapornikov, ne bo več zapornikov zato, da bo nekdo lahko zmagal na volitvah.
Morda se zdi, da je ta da, ta trenutek še daleč. A ni. Čedalje bližje je.
Svoboda Janši, Svoboda Sloveniji.
Sep 12, 2014