Poznate film Pogumno srce? Glavni junak do poslednje sape diha za svobodo svoje domovine. Pogum, odločnost, pokončnost, hrbtenica – to je Janez Janša. Nasprotniki mu v teh krepostih ne sežejo niti do gležnjev. Ker v njem ni niti pikice strahopetnosti, mu zavidajo. In vedno ga bodo sovražili, ker je ideal moža, ki ne kloni. Nikoli. Ideal moža, ki se ne skriva, ki ne olepšuje stvari in ki se bori. Vedno. Zame je vsako srečanje z njim velika milost.
Nisem poznala Simona Gregorčiča, niti Antona Martina Slomška, ne Matije Majar-Ziljskega, ne Lojzeta Grozdeta, žal niti dr. Jožeta Pučnika – sem pa neizmerno hvaležna za vsak stisk roke in vsako besedo iz ust osamosvojiteljev Slovenije. Bežno srečanje, pa vendar zgodovinski trenutek, ki ga bodo naši potomci lahko le sanjali. V teh dneh sem imela zopet milost, da sem ga srečala in mu stisnila roko-osamosvojitelju Janši. Bil je umirjen in pokončen, kot vedno. In bila bi zelo razočarana, če bi bilo kakorkoli drugače. Odlikuje ga nekaj, kar komuniste nikoli ne bo-vest. On bo vedno zmagovalec in nikoli poraženec. Namreč ob neznanem času na neznanem kraju in na neznan način ni nobena sodba, ampak skropucalo, ki si ga ne bi drznili zapisati niti učenci v OŠ, kaj šele zrel človek pri 30-ih, 40-ih, 50-ih ali več letih. Če je vse neznano, kaj v tem skropucalu je sploh znanega? Znano je le to, kdo je sodbo pripravil, napisal, prebral in razsodil. In vsi ti naj plačajo do zadnjega centa za vso škodo in norčevanje iz nas, osamosvojiteljev in naše države. Janez Janša je bil v času indičnega kaznivega dejanja 24-ur na dan varovana oseba. Za vsako minuto dneva bi lahko poizvedeli, kje je bil in kaj je počel. Seveda je vsem jasno, da kaznivega dejanja ni – za to skropucalo, ki se imenuje sodba, pa vsi plačujemo visoko ceno – najvišjo politična zapornika Janša in Krkovič. Zloraba sodstva v politične namene je prepovedana in je nedopustna.
Razmišljanje mi v teh dneh zaide tudi k onim na drugi strani (ki jih danes ni) in vsem nasprotnikom Janše. Človek še razume, da se nekdo ne strinja s politično mislijo nekoga. Da pa je v narodu toliko bolestne zagrenjenosti, travm in hudobije, pa je zaskrbljujoče. K temu je veliko pripomogla totalitaristična medijska sfera – kdo bo nosil odgovornost za vse te zaslepljence? Ob prestrašenosti in nepokončnosti mojega naroda lahko le vzklikam s Prešernom: »Kako strašna slepota je človeka!« Da ne govorim o t.i. umetnikih. Pojavili so se, naredili nek zmazek, ki je s pomočjo režimske totalitaristične mašinerije dobil nekaj gledalcev… in potem? Očitno so poniknili. Janez Janša je pač težko biti. Sploh, če nimaš kreposti, kot so pokončnost, odločnost, pogum, jasni cilji. Nasproti Janše mnogi postavljajo Tita, Kučana, in številne druge dvoličneže, ki pred ljudmi nosijo eno podobo, v zaodrju pa maske padajo. Sprašujem vas, ali ste kdaj videli komunista, ki je zasedal prvo bojno linijo? Niste kajne. Tudi jaz ne. Nasprotno, pa je Janez Janša na medijski, politični in drugih frontah vedno v prvi vrsti. In tudi zato ga spoštujem ter podpiram. Pač se ob razmišljanju o nasprotnikih naše države, ki jo simbolizira Janša, vedno znova pokaže, da je Janša heroj, komunisti pa so….
Anton Martin Slomšek je zapisal: Ni slabih ali dobrih časov. Časi so takšni, kakršni smo ljudje. Dragi vztrajniki, želim vse nam, da ostanemo pokončni, vztrajni, pogumni, mirni in dostojanstveni, da bomo čim prej dosegli željene cilje za blagor naše dežele, nas, Janeza Janše in Toneta Krkoviča.
Nenehno blatenje, obrekovanje in sama sodba v zadevi Patria so velik preizkus naše, Janševe in Krkovičeve ljubezni do tega naroda, do te zemlje. Z lahkoto bi vse skupaj pustil in uživali, kolikor se v socializmu s človeškim obrazom sploh da uživati. Pa nam je borba za boljši jutri, pa pravico in resnico pomembnejši. In tako bodi vekomaj! Amen.
Sep 13, 2014