Nekoč pred leti nekaj sto

je slavno mesto Višnja Gora

imelo sodbo kôzlovsko,

še danes zdi se svetu nora.

 

V resnici sodbe ni bilo,

pisatelj si jo je izmislil,

da starim, mladim bi tako

s čemernih lic smehljaj iztisnil.

 

Je nekaj drugega Ljubljana,

prestolno mesto vseh Butal,

kozlóvskih štorij razrvana,

središče sodnih ogledal.

 

Če v Višnji Gori kozel Lisec,

bil žrtev sodnih je prevar,

v Ljubljani pravoskrunstva pisec

obsodit mora večjo stvar.

 

Pritlehno lotijo se tožbe,

ki predlog le ji pravijo,

poprej vseh vrst indice možne

v ozadju tam podstavijo.

 

Ne bom o sodbi vam razlagal,

preresna je, prav nič kozlovska,

razum pač tukaj ni prevagal,

zato tako je krivolovska.

 

Kako je z lovskimi rečmi,

po svetu vsem je dobro znano,

o lovcih štorja govori,

da hvalijo se vsi prerano.

 

Pomeri eden, vse je rdeče,

pove, da ulovil je zver,

a lovska laž je kratke sreče,

zverina bil je netopir.

 

Pa vendar z lovci kakšne šale

ni nam Slovencem zbijati,

od nekdaj oni žrtve male

so znali le pobijati.

 

Sodišča so potrebovali

zgolj kot orodje staromodno,

jim sodbe so narekovali,

obračunavali pa zunajsodno.

 

Ko zmanjkalo jim je ljudi,

da bi v pasti jih vse zvabile,

katerikrat so te zveri

med sabo lovske se pobile.

 

Vrhovni lovec rekel to

tovar´šem svojim je odkrito:

»Ti tega boš in ti boš to«.

Odmev je lovcem rekel: ti-to.

 

Šef lovcev ve se, kdo je bil,

z viržinko mož v ustih fino,

medvede je prav rad lovil,

privezane zveri edino.

 

Kako tedaj se je lovilo,

naj tale zgodba nam pove,

se res bilo je dogodilo,

to zgodovina dobro ve.

 

Pred pol stoletja, nekaj več,

je Edvard puškico vrtel,

tovariš lovski pa goreč,

ga v gozdu v glavo je zadel.

 

 Preživel Edvard je odstrel,

ki so ga v društvu odredili,

odslej nabiranje marel

in jurčkov so mu dovolili.

 

A v gozd se mož ni več podal,

z gobarjenjem se res ni mučil,

je raje puškico prodal,

saj se je lekcije naučil.

 

Iz glave kroglo mu odstranil

po smrti bil je patolog,

verjamem, vnuček jo je shranil

za tótem vnukov, njih otrok.

 

Minilo je že od takrat,

smo rekli, dosti, mnogo let,

a vendar lovski mali škrat,

ni v pokoj zlepa šel sedet.

 

Kot nekdaj stari lovski strici,

z zvermi možic bi se pomeril,

bi obračunal po pravici

z vsako, ki ji je zameril.

 

Še puškico bi on oprtal

in šel na jagrski pohod,

a zdaj ni, da ljudi bi vrtal,

izbral drugačen je izhod.

 

Pogon začel v deželi tuji,

gonjače stavil si ob bok,

doma pa v največji nuji

naznanil je – veliki pok!

 

Sodišče sklical si je lovsko,

nagrade prej podêlil vsem,

naročil hlapcem po stanovsko,

kako soditi je ljudem.

 

Tako je sodba padla lovska

v začetku na okrajni ravni,

a ker bila preveč je spolzka,

jo višji potrdijo slavni.

 

Kaj se izcimilo na koncu,

iz kuhinje je sodne lovske?

Indici plavajo le v loncu,

nikjer pa hrane ni topovske.

 

Kar so tožili in zvarili,

to žal ni čorba divjačínska,

kar so nazadnje priredili,

je godlja le navadna svinjska.

 

Vrhovni lovci na potezi

se znajdejo na lepem zdaj,

navkljub vsej medijski protezi,

v zadregi so, kako in kaj.

 

Pomaga tu prav nič ustava,

če brati nočeš, kar v nji piše,

ne učenost krivice prava,

ki lovsko društvo jo zariše.

 

In mi, kako nam je ravnati,

ko njih zadrege gledamo,

kako iz godlje pomagati?

Modrosti malo, saj bo šlo.

 

Da kdaj dosežemo pravico,

ta hip se komaj zdi mogoče,

uženemo krivic krivico,

pa vendarle, če ljudstvo hoče.

 

Proces ni lahek, je pereč,

za lovce je frustracija,

v resnici kratek, neboleč,

mu pravimo: lustracija.

 

VZTRAJNIK VIKTOR

12. 9. 2014