Lep pozdrav vsem domoljubom! Ne morem verjeti, da danes že tretjič stojim na tem mestu. Bila sem prepričana, da se bo vse skupaj končalo preden bom zopet imela možnost spregovoriti. Pa vendar sem danes tukaj. Zakaj? Ker sem hvaležna, da si lahko rečem Slovenka in Evropejka. Hvaležna sem našim osvoboditeljem, še posebej tistima dvema, ki še danes namesto nagrade in hvale nosita breme, ker sta nas leta 1991 rešila pred izkoriščevalskim komunizmom. Ja, komunizem je bil pri nas leta 1991 premagan, poražen! Premagan je bil tudi drugje v Evropi, kjer po svetu pa se je ohranil, so se razvile hude socialne stiske, beda in zatiranje.
Kot pravi himna Slovenska pomlad: stojimo na razpotju že shojenih poti. Ponovno smo na točki, kjer imamo izbiro; prepustiti našo državo v roke tatovom in ljudem, ki nikoli niso simpatizirali z idejo svobodne Slovenije, lahko pa tudi vztrajamo in pokažemo, da svoje domovine ne damo!
Slovenci zelo hitro pozabljamo in oproščamo. Oprostili smo Pahorju, ki je dobil še eno možnost in postal predsednik države in kmalu bomo oprostili tudi Bratuškovi, ki je prav tako dobila še eno priložnost kot nagrado za svoje izvrstno delo. Ljudje pozabljajo krivce, posledice pa vendar ostajajo. Čuti se splošno nezadovoljstvo, in ob tem se v nostalgiji spominjajo stare dobre Jugoslavije in dobrodušnih socialistov, ki so sicer kradli, ampak so vsaj ljudem kaj dali. Vendar pa je ta nostalgija presneto draga. V prejšnjem mandatu nas je stala milijon na uro. Kdo ve, koliko nas bo stala v prihajajočem. Takšne prihodnosti ne želim.
Želim si živeti v državi, kjer bodo njeni državljani na prvem mestu. Kjer bodo padli simboli in ostanki morilskega režima in bodo spoštovani v ustavi predpisani simboli nove, svobodne države. Kjer si bodo mladi lahko pridobili kvalitetno izobrazbo in po njej poiskali službe doma, ne preko meje. Želim si živeti v državi, kjer ne bo vsak moj korak omejen, kjer mi ne bo treba zapravljati časa z uradniki. Kjer mi ne bo treba pol svoje plače dati za prevelik javni sektor, ki mi ne služi. Kjer okolje ne bo anti-gospodarsko naravnano in kjer ne bodo vsakega mojega uspeha okronali z novim davkom in omejitvijo. Kjer sodišča ne bodo sodila v prid zločincem in v škodo nedolžnim. Kjer država ne bo posegala v moje družinsko življenje z novim družinskim zakonikom. Želim si državo, v kateri bom lahko svobodno živela in zaupala v njene institucije.
Očitno zahtevam preveč. V Sloveniji je namreč še vedno ogromno spomenikov komunizmu, na proslave ob dnevu državnosti vabijo praporščake z rdečimi zvezdami, služb ni, na vsakem koraku te spremlja kakšen uradnik, z novo vlado prihajajo tudi novi davki, sodišča pa so, takšna kot so. Nepravična, neučinkovita in zelo počasna. Ne, dragi Slovenci, trenutno nismo svobodni.
Ampak še bomo. Himna Slovenska pomlad pravi tudi: si v srcu velik narod svobodo vzel je sam! In tako bo. Dovolj je bilo. Stoletja in stoletja vzponov in padcev, zatiranj in totalitarizmov. Čas je za Slovenijo! Svoboda Sloveniji!
Sep 14, 2014