SPOŠTOVANE SLOVENKE IN SLOVENCI! Če želimo čim bolj verodostojno spoznati današnjo pravosodno oblast, kako so med vojno in 45 let po njej sodnikom prali možgane, kako so morali delovati v imenu revolucije, torej izvajati revolucionarno pravo, so morali, zaradi vseh omenjenih postopkov, sodniki in tožilci opustiti vsakršno kritično razmišljanje. Neubogljivi in premalo ponižni so se kaj kmalu znašli v kolesju lastnega represivnega aparata. Sodnikom in tožilcem so vzeli dušo in možgane in tako so morali postati popolnoma vdani in poslušni, pravna stroka pa je dobila revolucionarni zagon. Prav ta oblast pa še danes panično beži pred resnico: uničila ali skrila je vse obremenjujoče dokumente. Tako je izbrisala svoje zločine in druga zavržena dejanja. Danes s svojimi indoktriniranimi možgani premlevajo le to, kaj storiti, da bo Janez Janša ostal čim dlje v zaporu, kako ga čim bolj onemogočiti, kako disciplinirati ali odstraniti parlamentarno opozicijo in kako ohraniti oblast za vse večne čase.

Ob vse bolj prepoznavnem krivičnem dejanju – zaprtju dveh vodilnih osamosvojiteljev Janeza Janše in Toneta Krkoviča – je prav, da prikličemo v spomin vse »dobrine«, ki nam jih je prinesel 45 letni sistem. Z našo zgodovino se ne more nihče primerjati. Za nas Slovence je znano, da smo na izpitu padli pri »stranskih« predmetih: etika, morala, civilizacija …, odlično oceno pa smo dobili pri »glavnih« predmetih: revolucija, nasilje, boj za oblast … Pretehtali so glavni predmeti. Kako podobno so delovala slovenska sodišča od medvojnega časa do danes, kaže naslednja primerjava: Odlok iz uredbe Vrhovnega štaba NOV z dne 24. maja 1944: Obtoženec se zasliši samo, če ne gre v škodo KPS. Podobno je tudi danes. Proti sodbi ni pritožbe. Danes je pritožba mogoča, vendar je brez želenega uspeha. Kazen se izvrši na način, kot ga določi sodišče po predhodnem naročilu partije. Danes lahko rečemo, kot ga določijo »strici iz ozadja«. Pa smo na isti ravni prejšnjega režima. Spet so nekateri postali junaki socialističnega dela in tako utrjujejo vlogo varuhov revolucije. Spet izoblikujejo nov partizanski tabor s komunističnimi jurišniki na čelu. Prav te sile kontinuitete, ki so ves čas delovale proti evropskemu parlamentarizmu, se danes najbolj prizadevajo osvojiti sam vrh EU. Tipičen primer današnjega partijskega represivnega aparata je predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek. Takemu početju najbolj ustreza beseda SRAMOTA. Sramota, ne le zanjo, ampak za vse levičarske ekstremiste, ki se kažejo in celo sami priznavajo, da so nasledniki rdečih revolucionarjev. Današnji slovenski postkomunistični ideologi se na celotnem evropskem terenu kažejo kot uspešni politični akrobati. Taki in podobni ideološki dediči z lahkoto pridobivajo nove in nove simpatizerje boljševiške revolucije. Z raznimi socialističnimi rituali so nas pripeljali v raj, ki so ga že desetletja načrtovali in obljubljali. Ta raj danes vsi krepko občutimo.

Spoštovani! Živimo v paradoksalnem času. Na najvišjih mestih v gospodarstvu, državni upravi, bankah, agencijah, skladih …so še vedno funkcionarji nekdanje ZK in njihovi potomci. V zaporu pa sedi človek, edini ki je sposoben in bi lahko obrnil razvoj v pravo smer. Se še spominjate, kaj je dejal in napisal Slovenec, ki so ga po nedolžnem zaprli Slovenci: »Nikogar nisem ubil, nikogar napadel, nikoli nisem imel pištole ali puške v rokah – zdaj pa me vklepajo kot najhujšega zločinca. (Jožko Kragelj, Moje celice, str. 56) Slovenec iz Argentine pa je zapisal: »Ker sem Slovenec, me muči slovenska tragedija dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Neštetokrat se sprašujem, zakaj in kako je bilo to mogoče? Kateri demoni so se razbesneli nad Slovenijo, nam zastrli oči in zastrupili dušo?« Kdo ima največ zaslug za vse večji razcvet temnih časov novega komunizma? Spomnite se, kaj je rekel znameniti Gellner: »Le ena stvar je hujša od komunizma, to je stanje po njegovem uradnem razsulu.« To je stanje še neizkušene demokracije, ko »rdeče« korenine še bolj neusmiljeno, kot sicer, izpodrivajo plodno in sočno brstje. Povejte rdeči povzpetniki ter graditelji in vojaki nove revolucije: Povejte! Dolžni ste povedati, tu pred nami in vašim sodiščem. Kateri demoni so se razbesneli nad Slovenijo? Povejte! Je ostalo v vaši duši še kaj človeškega, še kaj poguma, da odprete vrata Janezu in Tonetu, ki jima je bila domovina ves čas prva; ki sta bila pri obrambi domovine ves čas pripravljena tudi umreti. Pridite in spregovorite z nami vsaj besedo ali dve. Zakaj se skrivate za zidovi? Razumeli bomo vašo zadrego in strah. Morda vam bomo tudi kaj odpustili. Samo pridite – za božjo voljo!