Dober dan dobri ljudje! Med vas sem se danes pripeljal s Primorske, na dan, ko ne le Primorci, ampak vsi Slovenci praznujemo praznik vrnitve dela Primorske k matični domovini. S poštenimi in domoljubnimi nameni je bil ta dan razglašen za praznik leta 2006. Balast čudnih konotacij in ikonografije si je sicer praznik nabral do danes, toda ali ni v Sloveniji prav pri vseh stvareh tako? Pozabljamo, relativiziramo in tudi smešimo pomen naše samobitnosti vse od Karantanije, pa do Prešerna, Slomška, pomladi narodov in njenih junakov (npr. Matijo Majarja Ziljskega), beneških čedermacev in vsega na čemer le lahko stojimo ino obstojimo. Najhuje pa so na udaru vrednote demokratizacije osamosvojitve ter njeni akterji. Tukaj relativiziranje, smešenje, ustvarjanje lažnih mitov in kriminalizacija zgodovinskih dogodkov in procesov doseže višek.

Pred tednom dni je bila na Bazovici proslava ob obletnici 1. Tržaškega procesa, ko so italijanski fašisti leta 1930 na smrt obsodili in ustrelili štiri mlade narodno zavedne tigrovce. Praznik, ki je vsaj na simbolni ravni neločljivo povezan z vrnitvijo dela Primorske matici in tudi s slovensko osamosvojitvijo. Slavnosti govornik na spominski komemoraciji tržaški novinar in pesnik Marij Čuk je takole začel svoj nagovor: »Ne vem točno ne kje ne kdaj je bilo. Prikazali so se mi štirje mladi fantje in se mi predstavili: Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič ter me nagovorili.  Samo eno vprašanje, le eno vprašanje: kaj počnete, kaj delate z našo žrtvijo, z našimi mladimi življenji, z našim bojem, kaj delate danes z našo vero v slovenski jezik in narod? Kaj počenjate z našim uporom zoper barbarstvo? In izginili so nenadoma kot so prišli. Vzel jih je vonj po borih in travah, vzel jih je rafal neke žalostne zore«.

Prav isto, kar se je govornik vprašal glede zgodovinskega spomina na fašistično preganjanje in potujčevanje se lahko danes vprašamo tudi glede kulture spomina na obdobje demokratizacije in osamosvojitve. Zakaj dovolimo, da sprevračajo dejstva, kradejo zgodovinski spomin ter nas prepričujejo, da je bilo v času totalitarizma bolje?

Več kot le indici pa kažejo, da ko pa ocenijo, da to ni dovolj, se lotijo tudi kriminaliziranja posameznikov, ki so demokratizirali in osamosvojili Slovenijo na zelo dvomljivih sodnih procesih. Da ne bo pomote: če živimo v demokratični in pravni državni mora vsakdo biti pod sodno kontrolo. Tudi zasluge za časa osamosvajanja ga ne naredijo avtomatično nedolžnega. A eno je pošten sodni postopek, ki vsakega lahko doleti, nekaj drugega pa obsodba, kjer sodniki niso sposobni konkretizirati in personalizirati očitanega kaznivega dejanja. Takšne obsodbe zelo smrdijo po političnem konstruktu. Če se niti ne spuščamo v že predobsodilne zelo sumljive telovadbe v zvezi z obtožnim predlogom namesto obtožnico, naknadnim širjenjem obtožnega predloga itd. Ne bom do podrobnosti siciral celotnega postopka in sodbe, to je naredilo že veliko ljudi pred mano.

Bi pa rad spregovoril par besed o splošnem stanju v slovenskem pravosodju, ki je bistveno bolj kritično kot bi bil zgolj en sumljiv proces.  Ker gre tukaj pač za izpostavljenega politika in vodjo opozicije je primer javno bolj viden, a takšne krivične sodbe se dogajajo dnevno. Slovenija je glede števila obsodb na prebivalca zaradi kršitev človekovih pravic pred Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu na tretjem mestu, le Turčija in Rusija sta med 47 državami članicami Sveta Evrope  slabši (Slovenijo je doletelo več kot 270 obsodb. V medijih se seveda vedno propagandno omenja le dve obsodbi!). Kar nekajkrat je bila Slovenija obsojena tudi zaradi kršitve prepovedi mučenja kar je najbolj sramotna obsodba, ki državo lahko doleti.

Po številu neizpolnjenih sodb ESČP-ja pa je Slovenija daleč najslabša od vseh držav članic Sveta Evrope - Slovenija ni izpolnila preko 240 sodb ESČP, kjer je bila obsojena! V razsodbi Lukenda je ESČP celo zapisalo, da vsakdo, ki gre v Sloveniji iskati pravico na sodišče tvega, da mu bodo kršene človekove pravice - torej je sodišče reklo, da ne gre za posamezne primere, ampak je kršenje pravic v sodnih postopkih (zaradi trajanja sojenja) sistem! Med 47 članicami organizacije Sveta Evrope je torej Slovenija najslabša pri sodnem varovanju zagotovljenih temeljnih človekovih pravic.

Zanimivi podatki so tudi s Sodišča EU v Luksemburgu. Pri predhodnih vprašanjih, to je ko se domač sodnik znajde v dilemi ali je nacionalno pravo v skladu z evropskim pravom in vpraša Sodišče EU kaj narediti, je Slovenija na zadnjem mestu med vsemi državami članicami EU - od 2004 do danes so naši sodniki v Luksemburg poslali le 12 predhodnih vprašanj. V Nemčiji in drugih državah jih vsak dan par deset. Torej sta le dve možnosti - ali je našim sodnikom že vse jasno in so daleč najboljši med sodniki vseh držav članic EU, ali pa slovenski sodniki ignorirajo, da v Sloveniji velja tudi evropsko pravo in ga torej najverjetneje tudi sistematično kršijo.

Popolnoma v nasprotju s tem pa je samozavest sodnikov in nekritično sprejemanje te samozavesti s strani dominantnih medijev. Ukinitev trajnega mandata ali vsaj preizkusna doba seveda sploh ne prideta v poštev, nikakor ne bi pristali tudi, da bi javne postale evidence, kateri sodniki dosegajo sodniške norme in kateri ne, ne pristajajo na objavo imen sodnikov itd. Zanimivo, mediji to nekritično sprejemajo, hkrati pa na spletnih straneh neposredno prenašajo sodne postopke iz Južnoafriške republike. Manipulirajo, da se sodb ne sme komentirati, čeprav je v vseh demokratičnih državah najbolj normalno, da se sodbe redno komentira, problematizira in išče napake, s čimer se razvija pravna stroka. Nenazadnje je to tudi zelo pomemben del študija na pravnih fakultetah. Za sam razvoj stroke so bolj kot same odločitve pomembne argumentacije v sodbah in pogosto se zgodi, da na daljši rok prevladajo doktrine, ki so jih sodniki zapisali v ločenih mnenjih. In tudi na sodniji to dobro vedo.

Večina naših sodnikov pa probleme vidi povsem drugje. Tako predsednica sodniškega društva pred kratkim v intervjuju za Mladino pravi, da se bo potrebno vrniti k zaupanju do sodstva, kot je bilo še pred 30 leti. Super vzor za demokratično državo je to, brezpogojno prisilno zaupanje v totalitarno sodstvo!

Nanizal sem le težave, tegobe in anomalije. Kje pa je rešitev? Mislim, da je le ena: kot je že dan po zadnjih parlamentarnih volitvah zapisal Aleš Maver: potrebno bo zmagati volitve. Vera in upanje v to, da bodo stvari same šle na bolje, da bodo ljudje spregledali so preoptimistične. Stranke, ki mesto Slovenije vidijo v zahodnem kulturno-civilizacijskem okviru, v osrčju Evrope, torej pomladne stranke, stranke slovenske vigredi bodo morale poiskati nov recept, kako doseči na volitvah večino. Potrebno bo biti inovativen in delati skupaj. Le tako bo lahko prišlo do pozitivnih premikov, pa še ti bodo počasni, v nasprotnem primeru bo le vedno slabše.

Naša moralna dolžnost pa je da vztrajamo, da ne odnehamo. To, da se borimo za normalno državo, utemeljeno na vrednotah slovenstva, demokracije in vladavine prava, to dolgujemo našim prednikom in našim zanamcem!

Hvala!