Dragi Slovenci, dragi demokrati! Če rečemo Slovenci, smo to vsi Slovenci, moški in ženske, stari in mladi, vsi Slovenke in Slovenci. Do komunizma se je to razumelo. In se še. Ideološki dušebrižniki nas v svojem že obrednem nagovarjanju žaljivo reducirajo še predvsem na državljanke in državljane. Slovenci nismo več. Smo ali nismo Slovenci? Smo. In smo demokrati, hvala Bogu!
Dragi Slovenci, dragi demokrati!
Zakaj se tu zbiramo? Še drugače se vprašajmo: Kaj je bistvo spopada obeh strani slovenskega naroda in s tem usode Janeza Janše? Kljub nenehnemu zavajanju in prikrivanju resnice je to še vedno boj za demokracijo in boj proti njej. Je bistvo našega trenutka in več kot sedemdesetletno zgodovinsko dejstvo. Spopad za demokracijo je njena obramba, je obramba vrednot zahodne krščanske civilizacije, tisočletne slovenske identitete, in na drugi strani napad nanjo s komunističnim barbarstvom, vsiljeno krvavo revolucijo, totalitarno državo, utemeljeno na zločinih in genocidu nad lastnim narodom. Komunisti so kot poosamosvojitveni postkomunisti napredovali s finesami varanja slovenskega naroda in boja proti njemu, vendar bistva niso spremenili. Popolna kontinuiteta razmerja s starimi psevdovrednotami, zločinskimi vrednotami v novi formalni demokraciji.
Kdo je tedaj slovenski narod tako usodno razdelil? Komunisti. Kako? Nazorsko z ideologijo, stvarno z državljansko vojno, ki so jo začeli tako, da so izrabili trojno tujo okupacijo z dvema totalitarizmoma, ko je bil na preizkušnji obstoj slovenskega naroda. Nadaljevali so s svojo četrto okupacijo, s tretjim totalitarizmom daleč najhujšo. To najpodlejše dejanje v zgodovini slovenskega naroda je bila največja prevara in je veleizdaja naroda. Po tem krvavem nasilju so vzdrževali strahovlado polarizacije po državljanskem spopadu, ki hromi slovenski narod in se izrablja za nadaljnje vladanje razdeljenemu narodu. In ob vsem tem si prisvajajo legitimnost narodove osvoboditve. Je v naravi komunističnega totalitarizma, da osvobaja? In kot pravi Gandi: »Kar je bilo pridobljeno s silo, je mogoče obdržati le s silo.« Le s silo, nasiljem ohranjajo to temeljno neresnico za podrejanje slovenskega naroda, še vedno ne morejo brez ideološkega nasilja vse do vsiljevanja svoje oblasti.
In kar iz tega izhaja in je še vedno ključno, državljanska vojna ni končana. Ni prišlo do mirovnega sporazuma med obema stranema in nikakor ne do soočenja z resnico slovenske polpreteklosti. Po letu 1945 in 1990 se državljanska vojna nadaljuje z drugimi sredstvi. Nadaljuje se v latentni obliki, kjer zadobi moč nasilje besede, propagande, prirejenih procesov, podtaknjenih afer in s tem stalno ustvarjanje nenormalnega, obsednega stanja, tako rekoč vojnega stanja. V popolnem nasprotju z današnjo postmoderno Evropo je vse odprto: danes kocke in molotovke, jutri lahko znova puške in bombe. Zato rabijo državne sovražnike. To temeljno dejstvo je že zdavnaj ugotovil Milovan Đilas. V svoji knjigi Novi razred, ki smo jo dobili v prevodu nenaključno šele letos, po domala šestih desetletjih, ugotavlja: »Komunistični režimi so oblika latentne državljanske vojne med oblastjo in ljudstvom.«
Đilas kot paradoks paradoksov odkriva, da novi razred, ki ga imenuje »vladajočega in zatiralskega«, ideološko razglaša brezrazredno družbo, a njegova avantgarda na pokradeni družbeni lastnini utemelji celoten novi in ekskluzivni razred, oblastni, privilegirani, zatiralski in izkoriščevalski. Z njegovimi besedami povedano, potem ko se novi razred etablira, »samo še stopnjuje svojo strahovlado in ropanje ljudstva«. Ni naključje, da je povojna oblast človeka, ki jo je z načelno kritiko ogrožal, zaprla za devet let. Ali imamo danes kakšne asociacije, pa čeprav sredi demokratične Evrope? Na Slovenijo prvega komunista, na njegovo lutkovno gledališče in njegov večni socializem? In na njegovega zapornika? Zatiranje in ropanje, nekam znano. In politični zapornik? Kaj se je spremenilo? Le metode so na videz bolj »prijazne« in zavajajoče. In danes bi morali novi razred že imenovati »stari razred« zatiralcev in roparjev slovenskega naroda, ki bi moral biti že zdavnaj na smetišču zgodovine.
Ker nekdanji boljševiki na Slovenskem še predvsem v postkomunizmu nočejo nič slišati o revoluciji in državljanski vojni, so javnosti podtaknili tako imenovani kulturni boj, nekaj kar izhaja iz predvojnih razmer in demokracije, pa kakršna je že bila, kar so nekateri naivni demokrati sprejeli. Vendar tu ne gre ne za kulturo ne za svetovnonazorske razlike demokratov in nikakor ne za kulturnost. Gre za grobo silo latentne državljanske vojne, s katero se vlada razdeljenemu narodu. Zato je prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar imel za potrebno tako pohiteti z razglasitvijo konca državljanske vojne. Že v osamosvojeni Sloveniji ga je drastično demantiral zadnji tak primer, likvidacija Ivana Krambergerja, ker je ogrožal komunističnega kandidata za predsedniško mesto, prvega komunista. Najbrž se kljub vsej aroganci botri iz ozadja zavedajo, da bi takšno nadaljevanje odmevalo po vsej Evropi in demokratičnem svetu ter opozorilo na pojav slovenskega radikalnega postkomunizma. In tako smo znova pri Janezu Janši. On in Tone Krkovič sta doslej zadnji žrtvi nedokončane in latentne državljanske vojne. Njena žrtev od vsega začetka, več kot sedemdeset let, je slovenski narod. Oba osamosvojitelja sta simbola prve zmage demokratičnih sil v tej vojni in stvaren obet za dokončno zmago.
Demokratičnemu svetu tako sile regresije sporočajo, da oblast komunistične klike na Slovenskem že domala trideset let ogroža prvi osamosvojitelj in demokrat Janez Janša, cenjen pri vodilnih polmilijardne Evropske zveze, ki jo je uspešno in s priznanji vodil v polletnem mandatu pred šestimi leti. Zato je treba demokrata, ki ogroža njihovo posttotalitarno, točneje povedano, boljševiško utemeljeno državo, izločiti iz politike. Nihče, ki ima v sebi kanček poštenja, četudi z nasprotne strani, si ne more zatiskati oči, da je s političnim procesom Patria in tako imenovane Protikorupcijske komisije komunistična klika štirikrat posegla v volitve in onemogočila Janševo kandidaturo za premiera ali ga je kot takega odstavila. In to ob dejstvu, da je edini zmožen potegniti slovenski voz iz komunističnega blata. Zdaj si prvi pravičnik in poštenjak, novi premier, ki so mu pred volitvami odstranili poglavitnega konkurenta prizadeva s svojimi pomagači odstraniti Janšo še iz parlamenta. Neverodostojni, ideološko indoktrinirani predstavniki Vrhovnega sodišča v celoti sodelujejo z zavlačevanjem odločitve o izpustitvi po krivem obsojenega, očitno najmanj do lokalnih volitev. In najpozneje, da sodba zastara. Tako prispevajo svoj delež v boju proti demokraciji, proti evropski demokraciji. Demokrati vemo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo krivična sodba padla. Se bodo pravičniki, kot so premier in nekateri hujskači, Janši opravičili?
Začasno uspevajo, začasno so uspeli preprečiti demokratizacijo Slovenije. Zaščitili so svoje interese in privilegije, privilegije svojih ljudi, ki so na varno spravili slovenske žulje – po nekaj verzijah nekaj milijard, po drugih kar nekaj deset milijard evrov, kar pomeni nekaj slovenskih proračunov medtem brezvestno zadolžene in prezadolžene države. Še naprej lahko zatirajo in ropajo slovenski narod in pripovedujejo pravljice o socializmu. V ozadju je seveda poglavitno, nasilno vzdrževana legitimnost osvoboditve slovenskega naroda, ta njihova – komunizma res vredna – največja laž, s katero njihov zločinski projekt stoji in pade.
Kdaj bo Janez Janša svoboden, kdaj slovenski narod? Do pragmatične rešitve bo moralo priti, četudi oblasti iz ozadja ne podcenjujmo. Sramotna sodba za slovensko sodstvo lahko pade že na Vrhovnem sodišču, kjer ne odločajo le tisti, ki bi jih bilo treba po osamosvojitvi lustrirati; a tam so dobro organizirani. Več preudarnosti glede na zadnjo prakso lahko pričakujemo od Ustavnega sodišča, da ne govorimo o daljšem postopku demokratične institucije Evropskega sodišča za človekove pravice. Sedanje nesprejemljivo zadrževanje razsodbe na Vrhovnem sodišču tem manj ni naključno, ker onemogoča nadaljevanje sodnega postopka na Ustavnem sodišču. Kot najverjetnejšo pričakujmo najslabšo možnost za Janeza Janšo in najboljšo za neverodostojno sodišče: razsojanje naj se vrne na okrožno sodišče z namenom, da se Janšo še dve leti obtožuje pred slovensko javnostjo in sodba nato zastara. Politično instrumentalizirano sodišče bi se s tem izognilo odgovornosti, za nedolžnim obtoženim pa naj ostane sum krivde.
Načelna in dokončna rešitev pomeni dokončanje državljanske vojne. To ne bo lahko. Pomeni najprej osveščanje naivnih in zavedenih. Odpiranje oči tistim, ki se jih pod krinko socializma načrtno in sistematično vara in ropa. Govorimo o temeljnem mehanizmu tutorjev slovenskega naroda. Za ta miselni in vrednostni preobrat je potrebna organizirana podpora moštva visoko kvalificiranih in mednarodno potrjenih strokovnjakov psihologov, oblikovalcev javnega mnenja, političnih analitikov itd. za celovito obdelavo slovenske družbe, da ne govorimo posledično o vložku v avtonomna dnevnik in televizijsko postajo. Neizogibna je popolna internacionalizacija problema slovenske tranzicije. Za odstranitev najbolj odgovornih nedemokratov in vzpostavitev demokratičnih vrednot sta potrebni lustracija in delovanje posebnega mednarodnega sodišča za obravnavo komunističnih zločinov, komunističnih zločincev proti človeštvu in človečnosti, kakor tudi njihovih današnjih poglavitnih podpornikov. Kot ključna je potrebna resnica o slovenski polpreteklosti in po kaznovanju predstavnikov sil zla sprava. Odpušča seveda tista stran, ki jo je prizadel krvavi komunistični pohod po Sloveniji. Novo stanje naj se formalizira z mirovnim sporazumom.
Seveda je za preobrat neposredno potrebno vseslovensko ljudsko gibanje, katerega zametek je tule pred tem krivičnim sodiščem. To pomeni, da bo potrebno znova prebuditi pomladnega duha, pomladne energije. Tako je prišlo v prvem koraku do slovenske osamosvojitve. Zdaj je potrebno v sklepnem dokončanje tega procesa z demokratizacijo Slovenije, z njeno osvoboditvijo izpod komunističnega jarma. Predano in odločno je treba širiti pomladnega duha, resnico, ter vztrajati. Zadnji zgled, da je mogoče, je uspešna vstaja demokratov v Ukrajini. Tako smo znova pri Janezu Janši. Z zmago v državljanskem spopadu bo za vedno in ne le začasno osvobojen in z njim slovenski narod. Svoboden lahko popelje ta hudo preizkušani narod v nov razcvet.
Naj živi demokracija, naj živi svoboda vseh Slovencev!
Sep 19, 2014