Spoštovani sodržavljani in domoljubi, Slovenci! Danes stojim tukaj za pravico in čast. Za Janeza Janšo. Zase. Za vse Slovence. Tudi tiste, ki le potihoma negujejo Slovenstvo. Korenine našega naroda so globoke in mogočne. Prerasle so že nešteto preprek in tako, kot Aljaž na vrhu Triglava, kljubovale vsemu, kar nam je bilo grozeče. Kakor skale Julijskih planin je trdna naša volja do obstoja, kakor smaragdna Soča je bistra naša beseda, kot sončni zahod za griči naših vinogradov se lesketa naš ponos, ponos na domovino.

Slovensko zastavo vihtimo visoko ob zvokih Zdravljice. Slovenska zemlja, slovenski jezik, Slovenci. Te besede niso nove. Že tisočletja nazaj smo prebivali tukaj, pustili neizmeren pečat in pisali svetovno zgodovino. Primož Trubar, France Prešeren, Herman Potočnik, Jože Plečnik, Jurij Vega, Jožef Štefan, Jože Pučnik, Janez Janša - vsi neizzvani v svojih poslanstvih, vsi rojeni v znamenju Lipe. Vsi so pripomogli, da danes obstajamo in da imamo svojo identiteto!

Toda naša ugrabljena domovina ječi pod težo bremena preteklosti. Bremena, za katerega se zdi, da je vedno težje. Bremena, ki številne moje mlade rojake silijo na tujo zemljo. Zemljo, ki jim nikoli ne bo domovina, a jim bo žal prijaznejši dom.

Četudi danes živim dostojno, ne vem, kakšen bo jutri. Oziroma, vse bolj se mi zdi, da vem – slabši. Ne želim živeti v državi, ki zame nima posluha, v kateri sem v najboljšem primeru zgolj nepomemben člen, ali kot je pogosteje, nezaželjen člen, »persona non grata«, ker nisem prave politične barve.

Podpiram Janeza Janšo, ker nam je priboril lastno državo in ker nam je pod njegovim mandatorstvom vsem šlo bolje. Verjamem, da je sodba v zadevi Patria politični konstrukt. To vemo vsi mi, to vedo priznani pravniki in nenazadnje, to najbolje vedo prav avtorji tega »zmazka«. To vedno znova dokazujejo tudi sami. Tudi s tem, ko je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša odredil senat in sejo za 30. septembra, to je 5 dni pred lokalnimi volitvami. Ne smemo pozabiti, da je afera leta 2008 izbruhnila ravno pred volitvami, leta 2011 se je pred volitvami začelo sojenje pričelo, letos pa so tri tedne pred volitvami Janeza Janšo zaprli. Tukaj ni naključij.

Če je mogoče človeka obsoditi brez dokazov, zgolj zato, da se ga odstrani kot političnega konkurenta, je pravzaprav dovoljeno vse in nič. Če se kriminalizira miselni delikt, je mogoče zapreti slehernega med nami. Mnogi slovenski sodniki si ne zaslužijo, da pod svoje razsodbe zapišejo »sodba v imenu ljudstva«. So morda izbrani od ljudi? Niso. So si na kakršenkoli način zaslužili naše zaupanje? Glede na to, da je zaradi nerazumnih sodnih zaostankov deset tisočim kršena pravica do sodnega varstva, da so sodniki v svojih sodbah v več kot 440 primerih kršili človekove pravice, da številne odmevne zadeve padejo zaradi postopkovnih nepravilnosti, da se lovi male ribe, velike pa še naprej veselo plavajo na prostosti, si zaupanja niso zaslužili. Pa ga vseeno zahtevajo. Povejmo, da nam je dovolj!

Ne gre zgolj za Branka Maslešo, pravzaprav sploh ne gre zanj. On je zgolj orodje v rokah tistih, ki branijo svoje nezaslužene privilegije. Splača se biti upogljiv, vodljiv, na liniji. Za nagrado te čaka komisarsko ali ministrsko mesto, privilegirana pokojnina, elitna parcela ali nadstandardno stanovanje v domu starejših. Tisti, ki vlečejo niti iz ozadja, se le redko oglasijo javno. Toda, ko so javno izzvani, se pokaže njihova prava narava. Milan Kučan je ob eni takih priložnosti Slovenski demokratski stranki in Janezu Janši sporočil:

»Preveč naporov številnih rodov Slovencev je bilo vloženih v prizadevanja za slovensko državo, da bi jo prepustili političnemu pobalinstvu, norčevanju iz institucij države, aroganci, cinizmu in neodgovornemu ravnanju.«

Mi pa mu sporočamo:

Preveč naporov številnih rodov Slovencev je bilo vloženih v prizadevanja za slovensko državo, da bi jo prepustili političnemu podzemlju, izrabljanju institucij države, plenilski logiki, grožnjam in uničevanju naše prihodnosti.

Ne smemo se slepiti, da bo z zamenjavo generacije kaj bolje. Njihovi nasledniki so bolj izobraženi, z boljšimi povezavami in še bolj skrajni v svojem delovanju. Nemški FAZ je to zelo dobro strnil v naslednji zapis: »V času rdečega terorja so komunisti svoje politične nasprotnike likvidirali s fizičnim nasiljem. Njihovi sinovi in hčerke pa se v EU državi Sloveniji poslužujejo pravosodja, da bi za vedno onesposobili najnevarnejšega nasprotnika starih komunističnih navez.«

Kdaj bo torej bolje? Bolje bo le, če bomo naredili prelom s preteklostjo. Ko ne bomo več govorili, da se o preteklosti ne smemo pogovarjati, ampak pogovor o preteklosti ne bo več potreben. Ker bomo z njo razčistili.

Svoboda Janezu Janši! Svoboda Sloveniji!

Klavdija Operčkal