Dober dan, dragi prijatelji. Še dobro se spomnim občutij, ko sem prvič dobila v roke knjigo Okopi in prebrala drugo poglavje z naslovom »Posledice zamolčane zgodovine«. V njem avtor Janez Janša opisuje krvavi pot svojega očeta v Kočevski rog in rešitev iz jame

Citiram. »Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padli čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega. Janeza (očeta Janeza Janše, op.p.) je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil.

Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je bila dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj. Okoli njega so bili očitno zbrani stražarji. Odplazil se je v nasprotno smer. Samo stran od pekla, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer.« Konec citata.

Oče Janeza Janše se je po dobrem mesecu dni PEKLA vrnil domov. Kot pripoveduje avtor je svoje trpljenje najprej zaupal materi, ki mu je morala obljubiti, da ne bo tega povedala nikomur. Življenje je teklo naprej. O vojnih in povojnih dogodkih ni bilo dovoljeno govoriti objektivno, zato je večina molčala.

Tudi Janezu Janši niso povedali resnice. Oče mu je svojo zgodbo zaupal šele po skoraj 50 letih. Takrat, ko je tudi sin, Janez Janša, za svojo pokončno držo in idealizem dobil prvo obtožbo vojaškega tožilca.

Janez Janša je imel leta '91 očetovo zgodbo ves čas pred očmi kot svarilo, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času. Storil je vse, da  pri ustanavljanju slovenske države »ne bi bila prelita ena sama kaplja bratovske krvi«. O tem piše tudi sam v knjigi Okopi.

Janez Janša se nikoli ni nikomur maščeval za preganjanje, vojaški zapor in mučna dolgotrajna zasliševanja. Janez Janša se nikoli ni nikomur maščeval za grozodejstva, ki so jih utrpeli njegovi predniki, posebej še njegov oče.

Sodišče, ki je v rokah udbomafije, pa danes pravi: Janez Janša je kriv!

Janez Janša je oče štirih otrok. Dva že odrasla, druga dva še v varnem materinem naročju, in vsak od njih nosi v očeh očetovo iskrico. Iskrico upanja, iskrico ljubezni do najbližjih, iskrico volje do življenja.

Kot daljna sorodnica lahko povem, da smo bili in smo še vedno nanj vsi zelo ponosni.

Ne samo jaz, tudi drugi vedo zanj povedati, da je mehkega srca, da je pravičen mož in socialno izjemno občutljiv. Tisi, ki ga poznamo, vemo, da ni le vztrajen, rekli bi lahko, da je je celo trmast. Ker ve, kaj je prav.

Zato za njim stojimo vsi mi, tu zbrani. Za njim stoji tudi množica tistih, ki v strahu pred levim fašizmom ne morejo tvegati izgube službe v teh težkih časih in se nam pridružiti tukaj.

Janeza Janše se udbomafija skuša znebiti, ker je simbol boja zoper komunistično zlo.

Sodišče ubija Janeza Janšo. Jaz pravim: Naj živi Janez Janša!

Mafija skuša moralno ubiti Janeza Janšo. Jaz pravim: Naj živi Janez Janša!

Mediji ubijajo Janeza Janšo. Jaz pravim: Naj živi Janez Janša!

Aparatčiki nas zmerjajo, da smo drhal. Mi pa vpijemo: Naj živi Janez Janša!

Torej, svoboda Janezu Janši, svoboda Tonetu Krkoviču, svoboda Slovenji!