Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, domoljubi in borci za pravično Slovenijo! Zelo težko verjamem, da je minilo že skoraj 3 mesece odkar je Janez Janša zaprt zaradi sodbe napisane na osnovi indicev, da je neznanega dne, ob neznanem času in kraju, na neznan komunikacijski način prejel obljubo nagrade.
Spomnim se dneva, ko smo se s prijatelji, domoljubi, 20. 6. 2014, peljali proti Dobu. Še na tisti dan, enostavno nismo verjeli, da je mogoče po tolikih letih od spremembe Ustave, državljanu Republike Slovenije, še vedno dosoditi zaporno kazen zaradi nedokazanega kaznivega dejanja.
Ustavno sodišče je v več odločanjih o ustavni pritožbi postavilo jasne in nedvoumne standarde glede spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki se nanašajo na pravice posameznika v postopkih pred organi oblasti. Razumno pričakovana logika vsakega izmed nas je, da bo sodišče, ki svoje poslanstvo opravlja v imenu ljudstva in za ljudstvo, pri obsodilni kazenski sodbi od tožnika zahtevalo, da je dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno. Ali je to res sodba v imenu ljudstva, sodba v imenu vseh nas? Več kot očitno je, da je to politična sodba. To še posebej vemo danes tukaj zbrani in večina njih doma. Na to nas opozarjajo in opominjajo tudi v nebo vpijoče okoliščine, sedaj že propadle vlade in okoliščine oblikovanja nove, katere temelji so bili oblikovani, ko prejšnja ni še niti zaživela.
Čeprav sem bila v osnovni šoli, se spomnim dneva, ko so bili razglašeni uradni izidi plebiscita. O tem ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna, smo bili enotni kot nikoli do tedaj in nikoli za tem. Volja po samostojnosti in demokraciji je takrat združila vse Slovence. Po poslušanju svojih staršev sem verjela, da bomo imeli svobodno in pravično Slovenijo. Da bo Slovenija »druga Švica«. Pa je res tako?
Na lestvici konkurenčnosti svetovnega gospodarstva je Švica že 6 leto zapored na prvem mestu. Kaj pa mi? Od leta 2008 do danes, smo padli za 28 mest, na 70. mesto med 144 državami. Po neodvisnem sodstvu smo celo na 91 mestu. V nobenem oziru nismo Švica. Smo izredno visoko zadolžena država, z visoko stopnjo brezposelnih, z gospodarstvom, ki se s težavo prebija skozi številne birokratske ovire in visoke davčne obremenitve, z mladimi, ki pri nas ne vidijo perspektive in množično odhajajo v tujino. Pa lahko mladim njihovo razmišljanje zamerimo? Ne, ker Slovenija ni država, v kateri je pravičnost vrednota, ker ni enakosti pred zakonom in ker kot država trošimo več kot ustvarimo in s tem zadolžujemo generacije za nami, česar se mladi zavedajo.
Sodbe na osnovi indicev še kako kažejo, da imamo politične elite, ki črpajo svojo politično moč še iz starega režima. Proces tranzicije slovenske države je nedokončan, še vedno nismo odpravili negativne posledice bivšega komunističnega sistema.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je leta 1996 v Resoluciji 1096 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov med drugim zapisala: »Dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediščina zajema centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo. Na nivoju družbe, pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorščine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in preseči.
Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organiziran kriminal nad človekovimi pravicami.«
Zbiramo se in se bomo, vse dokler ne bomo imeli svobodne in pravične Slovenije, demokracije, ki bo temeljila na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic in svoboščin.
Za svobodno, pravično in evropsko Slovenijo.
Sep 20, 2014