Slovenci smo majhen, a prav zato odziven in v zgodovini močno preskušan narod, z dušo polno strahu in hrepenenja, hkrati pa se v nas upravičeno porajata pogum in dostojanstvo za vstop v svet suverenih in samostojnih držav. V času gospodarske krize se je v Evropi vsem na očeh jasno pokazalo, da je vsakdanje življenje ljudi marsikje utemeljeno na travmi, grobosti in revščini, ki sta pustošili skozi stoletje vojn in zakoreninili strah, sovraštvo in maščevanje v marsikatero srce. Tak, od sovraštva in pohlepa izmaličen način razmišljanja in delovanja je pri nas privrel na površje skozi vse obstoječe oblike političnega izražanja, skozi sprevrženost in nefunkcionalnost sodstva, plehkost medijev, očitnih oblik kraje nekdanjega družbenega premoženja in zatiranja tistih plati družbenega življenja, ki so vedno služile spodbujanju plemenitosti, lepote in vrednot ter razvoju občutljivosti na resnico in sposobnosti sočutja. To so področje kulture, umetnosti, izobraževanja in sociale ter s tem povezanega upanja in čustvene varnosti, ki je ključni pogoj tako zdravega razvoja posameznika, družine kot družbe v celoti.
Zavedamo se, da lahko preživimo samo v čustveno varni družbi, ki je sposobna priznati in ozdraviti svojo preteklost. Trenutne družbene razmere pri nas žal še vedno dovoljujejo arogantno in cinično vedenje oblasti, ki svojega posmeha do samostojne države in drugače mislečih sploh ne skriva več. Še več, umetno ustvarja in nasilno postavlja nove ikone moderne dobe, ki jih predstavljajo brezkompromisni in plenilski liki pohlepnih “plemenskih poglavarjev”, ki vsem na očeh siromašijo množice. Ob tem se seveda z istim cinizmom posmehuje vsakemu posamezniku, ki se javno postavi na drugo stran, naj gre za politika (kot je npr. Janša), znanstvenika ali kulturnika.
Vtis, ki ga daje “uradna” Slovenija, je popolnoma drugačen od resnice in sočutja, ki ga v vsakodnevnem življenju živimo mame, strokovnjakinje in žene, ki se vsak dan znova borimo za čustveno varnost in pogum svojih otrok, mož in sodelavcev, in vsak dan sproti gradimo tisto “nevidno” Slovenijo, ki ohranja vero v prihodnost, stopa na svetovne odre in zmagovalne stopničke na različnih področjih delovanja, ter v domačih domovih, kjer otroci sprašujejo: »Mama, a bo vse v redu z nami?«
Demokracija ne pri nas ne v Evropi ne more živeti od formalnih postopkov, če ti niso položeni v mehko naročje medosebnih odnosov. Noben, še tako skrbno napisan zakon ne more preprečiti tega, da se ga poskuša zlorabiti ali zaobiti, medtem ko že upoštevanje najmanjših vzgibov človekove vesti povsem spontano zagotovi ničelno toleranco nasilja in tudi sočuten pogled nase in na soljudi. Človek brez vesti in sramu ne bo niti pomišljal ali se oziral na zakonodajo, ko bo skrbel za lastne interese. Človeka vesti in sočutja pa še tako krute razmere ne bodo mogli prisiliti v dejanja proti soljudem in človeštvu. Tako moderna znanost kot zgodovina in starodavna duhovna modrost jasno izpričujejo, da čustvena varnost, ljubezen in iskreni ter topli medosebni stiki porajajo zdravje, sožitje in spontano, samoumevno demokratičnost. Samo taka demokracija lahko konec koncev ustvari pogoje za transparentnost in očiščenje našega skupnega prostora, vse drugo so njene karikature.
V teh prizadevanjih za resnico in sočutje na naših tleh se nam vedno bolj odpira tudi pogled na Evropo in svet kot naš skupen dom, kjer se vsi, vsak skozi svojo zgodovino in sedanjost, soočamo z isto bolečino bolj ali manj prikritega nasilja in istim strahom za preživetje resnice, lepote in plemenitosti človeške vrste.
V Sloveniji vemo in čutimo, kaj pomeni, ko sistem omogoči nebrzdano sovraštvo, kot je to storil v času totalitarnih režimov. Posledica takega ravnanja je čustveno izvotljen in prazen svet, v katerem ni več prostora za varno vzgojo otrok in trezno presojo sebe in soljudi. Sovraštvo iz sodstva naredi maščevalni ali celo morilski stroj za obračunavanje z vsemi, ki nekomu niso všeč, iz medijev primitivno grotesko in posmeh zdravi pameti, iz šolstva instrument širjenja strahu in nesposobnosti ter iz kulture nemočno beračico.
Ker verjamemo in vemo, da to ni zadnja beseda zahodne civilizacije in da tudi naše specifične izkušnje lahko pomagajo oblikovati novo upanje, želimo skupaj ustvariti živ in dejaven prostor zdrave povezanosti v resnici in sočutju, ki ne nasedata slepemu sovraštvu in umetno ustvarjenem strahu, za katerima boleha sedanji svet. Nihče ne bo starih vzorcev rešil sam. Rešili jih bomo skupaj, zavezani resnici in sočutju.
Zato želimo narediti vidno našo nevidno mrežo materinske, medsebojne in domovinske ljubezni, ki presega meje posameznih držav, kultur, rase in stroke in zmore pokazati na pravo vrednost znanja in kreativnosti.
Zagotoviti moramo transparentnost sodnih sistemov, vnesti dostojanstvo in spoštovanje v politične razprave in usmeriti skupen pogled v gospodarsko pravičnost, ki ne bo izkoriščala revnih in neukih.
Želimo narediti vidno vez umetnosti, ki ne izbira kraja in stanu, ampak se rojeva in skuša v vsako sredino vnesti lepoto. “Lepota bo rešila svet”, pravi Vladimir Solovjov, ruski mislec, ki je poznal največjo bedo razosebljenega sveta in verjel v lepoto, lepoto ljubezni, upanja in vere v dobro, ki je močnejša od naše nemoči.
Želimo narediti vidno vez strokovne odličnosti, vere v resno in kompetentno delo, ki teži k popolnosti in se od drugih uči, ne pa ogroženo zapira in ustvarja klike, ki se polaščajo posameznih področij znanosti in podpirajo negativno selekcijo znotraj korporacij ter znanstvenih, izobraževalnih in raziskovalnih institucij.
Želimo narediti vidno vez iskrene pripadnosti in predanosti našim otrokom, družini in domovini.
Če se je komu ob prvih srečanjih pred sodiščem morda zdelo, da gre za aktivizem, je skozi mesece vztrajanja postalo jasno, da so srečanja postala vsakodnevni kulturni dogodek, na katerem se srečujejo ljudje, ki vedo, da se demokracija lahko rojeva sami iz kulture in vere, da je v jedro človekovega srca položena lepota in Ljubezen.
Sep 28, 2014