Drage Slovenke in Slovenci, drage prijateljice in prijatelji! Ko sem bil leta 1992 po volitvah na eni izmed tehniških univerz v Nemčiji, me je tamkajšnji znani profesor s področja tehnike, ki je tudi Slovenijo zelo dobro poznal in ji je tudi še v času bivše Jugoslavije, na svojem področju mnogokrat nesebično pomagal, vprašal: »Ja kaj pa vi Slovenci počnete tam doma?«. Bil sem v zadregi, saj nisem vedel, kaj je s tem vprašanjem pravzaprav mislil, vendar je profesor zame mučen molk prekinil in nadaljeval: »Spet je na vaših volitvah zmagal vaš stari – novi reformirani komunist, skoraj dve tretjini glasov je prejel vaš tovariš Kučan«.

»Žal v tem primeru nisem mogel kaj veliko storiti«, sem mu odvrnil.

Nato je nadaljeval, »To je zelo slabo, zelo slabo, ne bo pravega resnega razvoja«.

Odgovoril sem mu da ima Slovenija že tako velike težave s pojmovanjem razvoja. Nato me je profesor dopolnil z besedami, ki jih bom najprej povedal v nemščini, saj sem si jih zapomnil, kot bi bile izrečene danes. Dejal je: »Die Reformfächigkeiten von diesen Genossen sind immer sehr begrenzt. In Slowenien wird es in nächster Zukunft keine richtige wirtschaftliche Entwicklung geben«. Ali po slovensko, »Reformne sposobnosti teh tovarišev so vedno zelo omejene. V Sloveniji ne bo pravega gospodarskega razvoja«.

Pa pojdimo iz Nemčije v Slovenijo, v čas skoraj deset let pozneje, ko je bil g. Kučan še vedno predsednik R.Slovenije.

Raziskovalna skupina na UL, kateri sem tudi sam pripadal, je za Sistemsko Tehniko (STO) razvijala program za krmiljenje stiskalnic. Skoraj dve leti je naša skupina intenzivno delala na tem projektu. Za to delo je bila predhodno s STO sklenjena pogodba za približno 100.000 DM in za ta zasluženi denar bi morali poravnati redne osebne dohodke sodelavca, iz preostanka pa smo nameravali kupiti novo raziskovalno opremo, ki jo zelo potrebujemo, če hočemo z drugimi univerzami držati korak v razvoju. Dveletni izdelek smo v roku predali STO-ju, in to enemu od protagonistov oz. zvezdnikov Berglundove oddaje »Resnica o Patrii«, v kateri se je zaradi izgubljenega posla z osemkolesniki zelo proslavil z obtožbami na račun Janše. Moj takratni šef je z omenjenim zvezdnikom STO-ja leto dni kasneje, na našo urgenco dorekel plačilo in obljubljeno je bilo, da bo ta pogodbeni znesek nemudoma plačan. Žal pa smo še isti večer iz medijev izvedeli, da gre Sistemska Tehnika v stečaj in seveda za pošteno zasluženi denar smo se lahko obrisali pod nosom. Še več, glede na podpisano pogodbo in takratno davčno zakonodajo smo morali državi za izdane račune sproti plačati še DDV. Ta usoda seveda ni doletela samo naše skupine ampak tudi še veliko drugih podjetnikov, ki so v dobri veri do zadnjega delali za Sistemsko Tehniko, za kar niso dobili plačila in prav tako kot mi, niso vedeli, bo sledil stečaj STO-ja. Poudariti je potrebno, da Sistemska Tehnika sploh ni kazala zunanjih znakov, ki bi nakazovali, da bo potreben njen stečaj. Zakaj stečaj, če za to ni bilo dejanske potrebe, zakaj veliki zvezdnik Berglundove oddaje ni povedal, da bo naslednji dan sledil stečaj STO-ja, kaj je bil motiv za to skrivanje? To so razložili dogodki, ki so sledili pozneje. Namreč, v stečaj poslano Sistemsko Tehniko je za zelo majhna sredstva kupil g. Pavček, temu pa je sledil podpis »sporazuma« oz. pisma o nameri z Ropovo vlado, po katerem bo Sistemska Tehnika za potrebe MO izdelovala osemkolesne oklepnike, pozneje imenovane »Krpan«. V pogojih »pajdaškega kapitalizma«, ki se je v Sloveniji takrat že zelo razbohotil in kot je ta pojav poimenoval v tujini priznani slovenski bančnik dr. Egon Zakrajšek, naj bi tako podpisano pismo o nameri hkrati pomenilo že tudi dogovorjeni posel. Še enkrat se vprašajmo zakaj stečaj podjetja, če ta morda ni nujno potreben oz. zakaj skrivanje informacije o nameravanem stečaju. Kje so bile za to pristojne državne inštitucije, ki bi pod drobnogled vzele te dogodke. Kot vedno, se tudi takrat niso odzvale oz. so namenoma odpovedale!

Posebej bi še rad podaril, da je o stranpoteh stečajev podjetij, predvsem na Koroškem, veliko pisal novinar g. Miro Petek, ki je najbrž prav zaradi svojega pisanja skoraj izgubil življenje. Vprašamo se lahko, kdo je imel motiv, da ga umori. Najbrž tisti, katere je g. Petek s pisano besedo javno razgaljal. Da storilci niso bili nikoli odkriti je najbrž razumljivo, saj vidimo, da se tudi pri slovenski bančni luknji ponavlja isti vzorec, t.j. storilcev ni. Ne nazadnje bo tudi za to bančno luknjo kriv kar gospod Janša, za kar se bodo potrudili pristranski mediji. Nekdo pač mora biti kriv in Janša bo spet zelo priročno ime, da se ga obtoži in seveda tudi obsodi.

Po podpisu pisma o nameri je nastopila Janševa vlada, ki je glede osemkolesnih oklepnikov razpisala mednarodni natečaj. Na ta mednarodni razpis sta se prijavila finska Patria z mednarodno verificiranim in priznanim osemkolesnikom ter STO, ki v trenutku, ko se je prijavila na razpis, ni imela niti razvitega prototipa, kaj šele mednarodno preverjen produkt. To dejstvo, da STO ni imela ničesar, razen črk na papirju, je pred preiskovalno komisijo v DZ potrdil tudi takratni vodja proizvodnje v STO, g. Senica in teh podatkov ne potrjuje le takratni minister g. Erjavec na TV soočenju z g. Golobičem, ampak so o tem, kot se temu po domače reče, takrat na Koroškem čivkali tudi vrabci. Zgoraj omenjeni zvezdnik Berglundove oddaje je tudi nam osebno izdal skrivnost, da so na Gospodarskem razstavišču javnosti pokazali leseno maketo. Vodstvo STO je bilo tako prepričano v svojo zmago na tem natečaju, da so mislili, da jim ni treba nič storiti glede izkazovanja verodostojnosti njihovega izdelka oz. glede razvoja njihovega osemkolesnika, saj bo v pogojih takrat prevladujočega »pajdaškega kapitalizma« samoumevno zmaga na razpisu lahko samo njihova, torej zmaga ne glede na lastnosti izdelka, ki so ga ponujali. V STO so zelo lahkotno pojmovali razvoj, saj miselno niso dojeli, da smo sedaj v Evropi, kjer vladajo drugačni standardi in ki zagotavljajo uspeh samo tistim, ki dovolj resno in strokovno rešujejo probleme novih tehnologij in razvoja novih produktov. Ministrstvo za obrambo (MO) bi tako moralo prijavo STO-ja že takoj na začetku izločiti, saj STO ni verodostojno izkazovala, da že poseduje osemkolesni oklepnik, ki bi bil mednarodno preverjen in testiran in bi tako zadoščal zahtevanim standardom. Vsakdo, ki premore vsaj nekaj tehnične izobrazbe dobro ve, da je pot od ideje do izdelave načrtov, do razvoja tehnologije za izdelavo produkta, do prototipa, do preverjanja prototipa, do končnega in mednarodno verificiranega produkta zelo dolga, draga in zahtevna. Dve tretjini te razvojne verige je želel STO kar preskočiti. To še posebno dobro razume tehnična inteligenca, kajti v Sloveniji je razumevanje razvoja s strani ekonomistov zelo izkrivljeno oz. napačno razumljeno.

Sledila so testiranja na MO. Patria se je v prav vseh pogledih izkazala zelo dobro, kako tudi ne, saj je v tistem času veljala za enega najboljših osemkolesnih oklepnikov na svetu, zato so mnoge države želele imeti ta osemkolesnik v svoji oborožitvi. Povedal bi Vam nekaj podrobnosti o slabostih »Krpana«, oz. to, kar je STO prikazovala pod tem imenom, ki jih je ta v tržnem smislu še neobstoječ produkt kazal na nekaterih testiranjih. Rezultati testiranj namreč kažejo na otroške bolezni razvoja oklepnika »Krpan«, t.j. ugotovljene slabosti na nekaterih testiranjih kažejo na še zelo zgodnjo fazo razvoja, oz. tega kar je STO pod tem imenom predstavljala na raznih testiranjih ter v javnosti. Pri testiranju vodotesnosti je posadko v prototipu STO ali kar koli je že to bilo, zalila voda. Sedaj pa Vas vprašam, »kdo bi kupil letalo, v katerem bi potniki na velikih višinah zmrzovali ali pa bi jim primanjkovalo zraka in bi bile težave z vzdrževanjem zračnega tlaka, itd?«. Mislim, da nihče! Vsakdo, ki spada v visoko, tehnološko- civilizacijsko razvito okolje in kjer velja za samoumevno izpolnjevanje dogovornih osnovnih tehničnih standardov, bi se odrekel projektu »Krpan«; če nič drugega, noben pošten naročnik ne bi želel ogrožati življenja posadke in jih slabo zavarovane pošiljati v ogenj vojn. Kje je tu človečnost in morala? Morali bi storit vse, da je ogroženost človeških življenj najmanjša. Naslednja otroška bolezen se je pri »Krpanu« kazala v povezavi z vidnostjo oklepnika ponoči. Ena zelo pomembnih zahtev pri teh oklepnikih je, da so ponoči čim manj vidni. Očividci na testiranjih so znali povedat, da se je tudi v tem primeru oklepnik Patria odlično izkazal, »Krpan« pa bi bil, glede na to, kar je izkazoval v zvezi z čim-manjšo vidnostjo ponoči, bolj primeren za t.i. »light show« pred kakim disko klubom, saj ga je bilo lahko opaziti daleč naokrog. Še kar nekaj pikantnih otroških bolezni glede Krpana oz. tega, kar je pod tem imenom skrivalo, bi lahko navedel. O tem morda kdaj drugič.

Torej v STO ali kje drugje izdelani prototip »Krpana« oz. kar koli je že ta prototip vsebinsko bil oz. kar je predstavljal, še zdaleč ni dosegal kvalitete, ki jo je na testiranjih izkazala finska Patria, in ki je bila za nameček še za 20% cenejša. Ljudje, ki so se udeležili testiranj oz. ki so poznali rezultate testiranj, so razliko med Patrio in »Krpanom« simbolično izrazili takole: »Glede kvalitete je bila razlika med tema produktoma približno taka kot je razlika med avtom znamke Mercedes in nam dobro znanim starim »jugofičkom«. Torej razlika v kvaliteti in kakovosti je bila enormno v korist Patrie. Zanimivo je bilo poslušati glavne protagoniste projekta »Krpan«, ki vseskozi zavajajo javnost, saj trdijo ravno nasprotno, t.j., da je bil njihov »Krpan« na testiranjih boljši. To je velika laž in spuščanje megle na zadevo in sodni proces Patria, torej namensko lažejo?. Pri tem zavajanju pa pridno sodelujejo tudi mediji, ki o tem delu zgodbe, to je o neobstoju in nekonkurenčnosti »Krpana« v primerjavi s Patrio sploh ne poročajo. Tudi povzetek zaslišanja g. Senice, t.j. takratnega vodje proizvodnje v STO pred državnozborsko preiskovalno komisijo, je RTV3 zelo popačila; nekatere dele zaslišanja so ponovili kar dvakrat (baje jim jo je zagodel t.i. »škrat«), nekatere bistvene podatke z zaslišanja pa so kar izpustili, tako da si gledalec sploh ni mogel ustvariti jasne slike o t.i. dejanskem »obstoju« beri neobstoju »Krpana«. Mediji res zelo pazijo, da se ta del zgodbe glede neobstoja »Krpana« v javnosti sploh ne bi pojavljal, saj bi se potem »vremena Kranjcem glede afere Patria zelo hitro zjasnila«. Mediji torej zavajajo slovensko javnost, ker ne povedo celotne zgodbe. To z njihove strani ni profesionalno, je intrigantsko. Sodni proces Patria ima vse značilnosti nekdanjega

Dachauskega procesa. Tako takrat, kot tudi sedaj, so bile obtožbe absurdne in izmišljene, da jih je javnost sprejela kot dejstvo, pa so tako takrat, kot danes, poskrbeli mediji z nenehnim ponavljanjem neresnic. Če slovenska javnost ne more izvedeti, da tržni produkt Krpan sploh ni obstajal, ob tem pa nas vsak dan bombardirajo z novicami o »pravnomočno obsojenem kriminalcu z Doba«, potem sodelujejo pri izkrivljanju resnice in utrjujejo popolno laž, da je Janša zaprt, ker je kriminalec. Povsem jasno je, da v Sloveniji vlada absolutizem pristranskih medijev.

Pozitivno zgodbo so v zgodovini vedno delali pokončni ljudje z močno hrbtenico in nikdar ljudje, ki so pozabili, kaj so bistveni atributi, ki naj bi krasili intelektualca.

Izobražencev imamo v SLO veliko, pravi intelektualci pa zagotovo niso v večini. Intelektualec zna iti v globino in nikdar ne ostane na površini, t.j. se ne ustavi na tem, kar mu servirajo mediji, kar je prevladujoče mišljenje okolice oz. kaj pravi določena državna institucija. Torej intelektualec zna stvarem dati pravo vrednost oz. z njimi lahko vzpostaviti zdrav odnos. Po drugi strani pa lahko omahljivi izobraženec hitro postane orodje, s katerim se da manipulirati oz. sam velikokrat nevede podpira oz. sodeluje pri manipulacijah drugih.

Vrnimo se zopet k problemu razvoja novih izdelkov in novih tehnologij v Sloveniji.

Besede v začetku omenjanega profesorja: »V Sloveniji ne bo pravega razvoja«, sem že omenil. Prav jezni smo bili predvsem tehnično izobraženi, ko je g. Kučan v času svojega predsedovanja vedno reagiral na vsako javno izražen dvom glede pozitivne naravnanosti revolucije na slovenskem. Ni pa javno reagiral na takrat jasne znake stranpoti glede lastninjenja, predvsem pa na odločno premajhno razvojno naravnanost slovenske industrije in gospodarstva nasploh; od tega je seveda odvisna ekonomska perspektiva in s tem tudi kvaliteta našega življenja in naših zanamcev. Dosegel je dve veličastni zmagi na volitvah, kar bi ga moralo še posebej obvezovati, da bi lahko javno tudi v parlamentu, če to potrebno, izpostavljal nerazvojno naravnanost slovenskega gospodarstva in stranpoti lastninjenja. Če bi svoje predsedovanje dojemal širše, potem bi moral ukrepati v tem smislu. Žal je bila takrat bolj prioriteta netransparentno lastninjenje, razvoj pa je bil potisnjen na stranski tir. In posledice tega vidimo vsak dan, saj vsak dan slabše živimo, na lestvici konkurenčnosti konstantno padamo, za mlade pa je SLO postala neperspektivna država, torej popolna katastrofa. Primerjava kvalitete oklepnikov Patria s »Krpanom« je glede pojmovanja in razumevanja razvoja in poštenega konkuriranja na svetovnem trgu tesno povezana s stanjem duha v Sloveniji. Vse to lahko pripišemo »pajdaškemu kapitalizmu«, ki negira konkurenčnost in je v SLO vse bolj motivator ohranjanja bivšega socialističnega klientalizma in privilegijev.

Zagotavljam Vam, da je v Sloveniji dovolj odlične tehnične inteligence, da bi ob primerni razvojni politiki in pristopu ter času razvila ne samo osemkolesni oklepnik konkurenčen finski Patrii, temveč tudi druge produkte, od katerih bi spodobno živeli vsi v Sloveniji in mladim ne bi bilo treba zapuščati Slovenije.

Torej STO v tržnem smislu ni imela produkta. Če se pa sedaj kot tehnično izobražena oseba laično ozrem še na pravni vidik, sta v zadevi Patria znani dve neizpodbitni dejstvi:

1.    Obstajala je mednarodno verificirana in tržno zelo uspešna Patria, ki je bila za 20% cenejša in se na testiranjih odlično odrezal.

2.    Produkt STO »Krpan« v tržnem smislu sploh ni obstajal. Prototip nikjer v svetu ni tržna kategorija, t.j. da bi ga lahko masovno izdelovali in prodajali. Na testiranjih še zdaleč ni dosegal kvalitete konkurenčne Patrie.

Sodni proces Patria je trčil ob čeri tehnične stroke in tukaj sodstvo nima več dobrih rešitev. Povsod v svetu, kjer so sodbe odvisne od strokovnih argumentov, si sodišča ne upajo in ne dovolijo, da bi šle mimo stroke; za strokovna mnenja najemajo eksperte. V procesu Patria pa so naša sodišča tehnično stroko popolnoma ingnorirala. So se sploh vprašala o motivu, zakaj naj bi Janša sprejemal obljubo podpkupnine, za kar seveda ne predložijo nobenih dokazov. Tehnična stroka v izbirni komisiji je jasno povedala, kdo je boljši. Torej motiv, da bi Janša navijal za Patrio, nima nobene osnove. Motiv pa je imela nasprotna stran, t.j. da preko pravosodja doseže tisto, kar ji ni uspelo na natečaju.

Še enkrat sprašujem slovensko sodstvo:

»Kako lahko Janšo obtožujete in tudi obsodite, če vemo, da je imela Patria oklepnik, ki je bil mednarodno priznan in verificiran in kar za 20% cenejši od Krpana, ki pa v tržnem smislu sploh ni obstajal in se je kot prototip, ali karkoli že je STO pripravila za testiranje, klavrno odrezal.«

Še enkrat bom ponovil, če bi g. Erjavec in s tem MO dali kaj na upoštevanje evropskih standardov, potem bi moralo MO prototip »Krpan«, oz. karkoli je že pod tem imenom sploh bilo, zavrniti že takoj ob prijavi na razpis, t.j ga izločiti. Sicer bi po tej izkazani logiki moralo MO sprejeti na testiranje vsakega, ki bi se predstavljal, da bi lahko izdelal osemkolesnik. Torej, če se pošalim, bi morali na testiranje sprejeti tudi izdelek soseda Lojzeta, katerega izdelek bi na zunaj tudi imel videz osemkolesnega oklepnika, vendar pa bi bil izdelan iz lesenih desk. V resni vojski, ki skrbi za varnost vojakov, se kaj takega najbrž nikdar ne bi zgodilo, t.j. da bi se nekdo uvrstil na testiranje in pri tem tudi resno konkuriral za zmago s še nerazvitim produktom, razen če to ne bi bil natečaj za razvoj prototipov osemkolesnikov in ne za nakup osemkolesnikov. Pa bodo nekateri rekli, da bi »Krpan« lahko delali po licenci avstrijskega Pandurja. Jaz pa jim odgovarjam takole: «Posedovat načrte še ne pomeni ničesar, pomembno je ali določen proizvajalec obvladuje tehnologijo izdelave tega proizvoda«. Tako lahko dobim vse podrobne načrte od Space Shuttle-a, vendar so le redki na svetu, ki obvladajo tehnologijo za njegovo izdelavo«.

Ta zgodba v zvezi s privolitvijo MO, da je osemkolesnik »Krpan« lahko sodeloval na testiranjih me spominja na basen o Ježu in lisici. V tej basni jež prosi lisico, če bi se lahko malo pogrel v njenem toplem brlogu, saj je zunaj zelo mrzlo. Lisica je velikodušna in v to privoli. Potem pa se jež zelo »razkomoti« in zavzame celoten prostor v brlogu in nazadnje mora lisica brlog zapustiti.

MO je torej velikodušno dopustilo testiranje tudi v tržnem smislu neobstoječega »Krpana«, čeprav ji tega ne bi bilo potrebno. Verjetno se niso hoteli zameriti vplivnim možem projekta »Krpan« in so naivno mislili, da bodo pri izboru oklepnika odločali rezultati testiranja. Na MO so jim tako ponudili prst, vplivni ljudje, ki so stali za »Krpanom«, pa so zagrabili celo roko in zahtevali, da mora biti zmagovalec tega natečaja »Krpan«, čeprav ta sploh ni obstajal, bil je namreč še v zelo zgodnji fazi razvoja.