Pred dvema letoma sem napisal roman Prebujanje. Roman je delno tudi avtobiografski. Govori o prebujanju. O prebujanju iz zlaganega sveta, ki so nam ga komunistični oblastniki prikazovali dolga leta po drugi svetovni vojni. Meni od leta 1964, pravzaprav vse od leta 1971, ko sem stopil skozi šolska vrata. Začelo se je, ko smo ob prihodu tovarišice v razred vstali in na vse glas rekli, ona ali reditelj: „Za domovino“, mi „s Titom naprej.“ Ko sem to doma omenil očetu knapu, se je žalostno nasmehnil in dejal, da se mu zdi da ne gremo naprej, ampak nazaj. Tega takrat nisem razumel. On sam pa je to prav dobro razumel in občutil, saj ga je v tistem času v jami dobilo- tako mi v Zasavju rečemo, ko je nekdo poškodovan v rudarski nesreči. Ne samo, da je postal hud invalid, dolga naslednja leta je kot zunanji rudarski delavec moral živeti s skoraj pol manjšo plačo. Pa ni tarnal. Skromno smo živeli naprej. In pošteno. No, mene pa so še naprej v osnovni šoli učili, da živimo v najbolj pošteni ureditvi, kjer ni krivic. Verjel sem jim, tako kot sem verjel, da imajo z redkimi izjemami pri nas vsi visoke plače, da pri nas vozimo najboljše avtomobile. Odraščal sem in hkrati spoznaval, da se Nemci, ki so k nam prihajali na dopust, vozijo z mnogo boljšimi avtomobili. Naši pa so odhajali v Nemčijo po debelejši kos kruha in se nazaj vračali z bemveji, medtem ko smo se mi tu še vedno vozili s fički.

Kmalu sem spoznal, da pri njih ni bonov za bencin, da oni ne vozijo le ob  parnih ali neparnih dneh. Spoznal sem tudi, da čez mejo v Avstriji ali Italiji, kjer naj bi imeli gnili kapitalizem, lahko kupim banane, pralni prašek, kavo in še mnoge druge osnovne dobrine, ki se jih pri nas ni dalo kupiti. Največji šok sem doživel, ko sem spoznal, da me moji učitelji zgodovine niso prav nič podučili o temnih plateh povojne komunistične oblasti in političnega sodstva. Dokler nisem v roke dobil Tasičevo knjigo, v kateri je opisoval resnico o Golem otoku, nisem o tej temni plati komunizma vedel nič. Začel sem raziskovati in se prebujati. Ja, tudi zjokal sem se nad žalostno usodo po krivici pomorjenih ali zaprtih  Slovencev. Prebudil sem se in tudi sam spoznal tisto, kar so starši že prej, da s Titoma in krvavim komunizmom nikakor nismo šli naprej. Spoznal sem, da so me v šoli zgodovino o medvojnem in povojnem dogajanju poučevali lažnivci, spoznal sem, da so mnogi sodniki na smrt ali dolge zaporne kazni obsojali povsem nedolžne ljudi. Zato sem se skupaj s pomladniki: Pučnikom, Janšo, Ruplom, Peterletom, Tomšičem in mnogimi drugimi veselil demokratizacije in samostojnost Slovenije. Verjel in pričakoval sem, da lažnivi učitelji zgodovine ne bodo več poučevali zgodovine, da jim bodo našli drugo delo. Pričakoval sem, da sodniki, ki so kršili človekove pravice, ki so politično sodili, ne bodo več opravljali tega dela.  Žal se vse to ni zgodilo. Tega varuhi komunizma niso dopustili.

Še enkrat sem se prebudil v spoznanju, da potrebujemo novo pomlad. Pravzaprav, potrebujemo preporod. Dokler ga ne bo, ne bom  verjel sodbam, ki jih izrekajo lažnivi kljukci tu zadaj za mano in na drugih slovenskih sodiščih. Tako kot po vsem znanem in prebranem ne verjamem, da sta Janša in Krkovič v zaporu zato, ker tako pravijo in narekujejo dokazi. Mnogi vrhunski pravni strokovnjaki jih ne vidijo, tudi sam ne. V zaporu sta po mojem skromnem pravniškem mnenju predvsem zato, ker so se tako odločili strici, tete in tisti, ki jim kažem hrbet.

Igor Gošte, 1.10.2014