Dragi prijatelji, v vsaki demokratični državi je nedopustno in nepojmljivo, da bi v senatu Vrhovnega sodišča, ki odloča o varstvu zakonitosti, sedeli ljudje, ki zaradi svoje osebne, poklicne ali družinske zgodovine zbujajo dvom v nepristranskost svojega odločanja.
Nekaj članov senata Vrhovnega sodišča, ki je odločal o zahtevah za varstvo zakonitosti v zadevi Patria, je s svojo poklicno in družinsko preteklostjo obremenjenih do te mere, da je njihovo članstvo v senatu sporno, njihovo presojanje pa zbuja močan dvom. Ker je njihova poklicna preteklost in preteklost njihovih krvnih in mentalnih sorodnikov povezana z nedemokratičnimi odločitvami v nedemokratičnem režimu in kršenjem človekovih pravic, je nedopustno, da odločajo o pritožbi za varstvo zakonitosti v primeru, ko je to zahtevo vložil prvak opozicije, ki je hkrati oster kritik nekdanjega nedemokratičnega režima. Vsak človek zdrave pameti lahko presodi, da gre v tem primeru za dopuščanje okoliščin, ki omogočajo nepravične sodne odločitve.
V demokratičnih državah z razvito pravno kulturo se takšni vrhovni sodniki iz tako pomembnih sodnih postopkov sami izločijo, saj vedo, da javnost njihovim odločitvam in argumentom ne bo verjela in jih ne bo sprejela. Res pa je, da je v naši državi, ki je podedovala mnoge poteze nedemokratične preteklosti, že težko sestaviti senat nepristranskih vrhovnih sodnikov. Zakaj? Zato, ker je bila v prejšnjem režimu in v času tranzicije kadrovska politika temeljita. Poskrbela je za zaposlitve in napredovanja sinov in hčera sodnih, političnih in vojaško-varnostnih aparatčikov, ki so se udinjali totalitarnemu režimu tudi tako, da so zavestno kršili človekove pravice. V primeru zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil Janez Janša, gre za podoben primer, kot če bi denimo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki bi jo vložila pravnomočno obsojena Angela Merkel, zavrnil sin šefa Stasija, sin Ericha Fritza Mielke-ja, o katerem bi vedeli celo to, da se je v preteklosti navduševal nad ustrelitvijo političnega prebežnika na meji med vzhodno in zahodno Nemčijo. Gre seveda za hipotetičen primer, a razmerja so enaka.
Zadnja odločitev Vrhovnega sodišča nas je dokončno prepričala, da je pravo postalo služkinja ideoloških izključevanj, bolne politikantske ambicije nekdanjih in sedanjih pravosodnih aparatčikov. Umanjkala sta nepristranskost in temeljno izhodišče elementarne človeške empatije, ki mora zaznati vsak dvom v pravičnost sojenja in ravnati tako, da se ta dvom odpravi. Da se odpravi krivična sodba, sprejeta brez dokazov, brez pravnega znanja, brez spoštovanja človekovih pravic in ustave. To se ni zgodilo. Zgodila pa se je politika pravosodnega umora, kakršne se je nekdaj posluževal nedemokratični režim. In takšna politika pravosodnega umora se danes vrača z vso nasilno aroganco. Pravosodni umori so bili vedno test. Z njimi vladajoči nedemokratični režim pokaže, kaj se mu zdi nevarno in koga je potrebno uničiti, hkrati pa testira, do kakšne mere lahko politično skorumpirano sodstvo ponižuje državljane. Z vračanjem vzorcev nekdanjega oblastnega nasilništva se vrača tudi molk večine. Oportunizem je spet vodilo v vsakdanjem življenju na osebni in javni ravni. Zato je naša vloga tu pred sodiščem toliko pomembnejša.
V odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi Patria gre za maščevalnost, za naslajanje nad poniževanjem in kaznovanjem političnega nasprotnika, za oblastniško samozadovoljstvo, za odsotnost etike. Ne pozabimo, vrhunski slovenski pravniki še vedno izražajo dvom v pravičnost sodbe, izrečene Janezu Janši v zadevi Patria. To sodbo vidni pravni strokovnjaki z mednarodnimi referencami še vedno kategorično odklanjajo, ji očitajo pravno neznanje, kršenje varstva zakonitosti, kršenje človekovih pravic in ustave. Njihova opozorila sliši svet, pri nas pa te besede etično in strokovno opustošeno pravosodje mirno ignorira. Ignorira jih tudi sedanja politična oblast in njej naklonjeni, preplačani dežurni pravni svetovalci. V samo najbolj zaplankanih državah, državah provincialne pravniške zaostalosti, glas pravniške elite nič ne šteje.
Nekateri nam, ker protestiramo pred sodiščem z edinim možnim sredstvom – s pravico do svobode izražanja, očitajo nedostojnost in političen pritisk na sodno vejo oblasti. To ni nikakršen pritisk, to je zahteva po elementarni pravičnosti, po pravni državi brez ideoloških primesi. Tudi nastop predstavnika Vrhovnega sodišča na seji ene od komisij v državnem zboru je pred kratkim znova potrdil naravo slovenskega pravosodja. Odražal se je v blaziranem govorjenju in samozadostni napihnjenosti, oholosti, ki sporoča: nič nam ne morete. Gre za tipičnega predstavnika kontinuitete pravosodnega nasilja.
Ne moremo več pristajati na diletantske odločitve pravosodja, ne moremo več pristajati na to, da je nekdo po nedolžnem zaprt in ne moremo več gledati, kako se Slovenija kot nepravna država pogreza v močvirje državnega terorizma. Kajti za to gre: ko ljudje, podprti tudi s stališči prepričljivega in argumentiranega prava, začutimo, da je neka veja oblasti zlorabila pravo in svojo moč za doseganje pritlehnih politikantskih ciljev, za odstranitev prvaka opozicije s političnega prizorišča, za oslabitev določene stranke, to dejanje lahko imenujemo državni terorizem. Državni terorizem za dosego ciljev ne izbira sredstev. Državni terorizem za dosego ciljev mirno zlorablja pravo. Zato, dragi prijatelji, povejte vsem, da je hiša, pred katero stojimo, hiša sramote.
Oct 06, 2014