Viničarka v Bruslju in okradeni hišni gospodar!
V nedeljski teharski pridigi je msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof, povedal priliko o viničarju:
»»Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali.
Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako.
Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!'
Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili.«
Evangelist Matej nam je povedal, da so viničarji ubili dediča vinograda. Sovraštvo do gospodarja vinograda so podvojili - zasovražili so tudi njegovega sina in se polastili vinograda. Krivična polastitev dediščine je bila samo še posledica njihovega sovraštva (prim. Mt 21, 33-43).
Podobno je bilo po vojni pri nas - najprej pobiti, nato se polastiti. Ubijalci niso odvzemali pobitim lastnine samo zato, ker so bili pohlepni. Odvzem lastnine nekomu pomeni tudi ponižanje. Lastnina pomeni dostojanstvo in ponos. Lastnina pomeni prednike in njihovo čast. Razlastiti nekoga, mu vzeti lastnino, dobesedno pomeni, uničiti ga – eksistencialno in človeško. Razlastitev pomeni izbrisati iz družbe in končno tudi iz spomina.«
Tudi danes ni drugače, po krivem nekomu odvzeti svobodo je eksistencialno in človeško uničenje! Potvarjanje resnice je enako kot odvzem lastnine.
Kaj nam je storiti?
Resnice namreč ne moreš in ne smeš zamolčati, krivice ne moreš spoštovati!
Danes se Janezu Janši, Tonetu Krkoviču in drugim političnim zapornikom jemlje ne samo svoboda ampak tudi lastnina – resnica torej.
Kot vemo pred 23. leti osamosvojitev ni bila nikoli intimna želja naših komunistov. Takrat to ni bila njihova lastnina. Zato so si jo enako kot so to storili od sovraštva zaslepljeni viničarji, prisvojili na najbolj krut način. Ubili so sina. Dediča lastnine.
Vinograd (Slovenijo) smo (mi ljudstvo) tako kot je nekoč hišni gospodar zaupali hudobnim in nesposobnim viničarjem. Ti pa so se odločili iti do konca. Pijani od sadov ukradenega grozdja, se imajo za nove gospodarje.
Včeraj smo v Bruslju gledali, videli in slišali manifestacijo ukradene lastnine (zaslišanje kandidatke za EU komisarko – celo podpredsednico). Videli smo kako je »viničarka« pred javnostjo (torej pred nami) predstavljala ukradeno resnico. Ta pa se je brez nege gospodarja pokvarila.
Nič žlahtnega vina ni bilo videti včeraj, vino se je pokvarilo, ostal pa je sam pelin.
Bratje vztrajniki, čast mi je da sem danes med vami. Ste žarek resnice, ki s svojo prisotnostjo kažete na odvzeto lastnino. Kažete na ubitega sina. Tega ni moč skriti, ga ni moč zagrebsti. Se ne da.
In če citiram msgr. Petra Štupfa:
»Na šeststo vogelnih kamnih slovenskih grobišč je postavljena novodobna Slovenija. Pod temi kamni niso razpadajoče kosti. Pod temi kamni so relikvije, sveti ostanki slovenske plemenitosti in žlahtnosti. (In resnice, dodajam) To, kar pa je sveto, je Božje. To, kar je sveto, ni mrtvo. To, kar je sveto, ŽIVI (Resnica živi).«
Naj bo šesto vogelnih kamnov dovolj!
Svoboda Janezu Janši, Tonetu Krkoviču!
Silvo Jakob, 7. 10. 2014
Oct 08, 2014