Spoštovani. Zahvaljujem se za povabilo, da stopim iz množice in postanem obraz, da izrazim svoje mnenje, svoja prepričanja, pravico katerih mi jamči ustava in opozarjam vse, ki nas, vas, kateri tu pred sodiščem izpostavljamo svoja mnenja, imenujejo z besedami, ki jih ne bom ponavljala. Ni moja navada grdo govoriti o drugih, zato z vso pravico pričakujem, da me zaradi mojega političnega ali drugačnega prepričanja nihče, predvsem pa ne mediji, ne naziva z žaljivimi izrazi.
Nekajkrat sem se vam že pridružila v množici, vsak dan spremljam vaša prizadevanja in se vam iskreno zahvaljujem, ker niste izgubili upanja in poguma, ker ste dostojanstveni VZTRAJNIKI. Taki pa smo lahko samo zato, ker si prizadevamo za resnico in pravico.
Tu, za nami, na sodišču, delajo ljudje, ki so najbrž v vsakdanjem življenju čisto dobri, ljubeči družinski ljudje, ki verjetno celo vedo, kako zelo boli krivica. Zato še manj lahko razumemo, kako lahko povzročajo krivico, oziroma ne dokažejo konkretne krivde v svojem službenem okolju. 113. dan je v zaporu človek, ki so ga obsodili. Prav, njihovo delo je to, vendar mora biti delo pošteno oddelano in ne sme pustiti najmanjšega dvoma v pravično delo. V tem primeru pa je ostalo preveč dvomov in upravičeno sumimo, da obstaja velika odsotnost čustvene inteligence, ki vključuje obvladovanje sebe in svojih odnosov za boljše življenje in boljše odnose. Z vsem zavlačevanjem postopkov v omenjenem primeru, z nenehnimi novimi postavitvami ovir, se odnosi poslabšujejo, s poslabšanjem odnosov se slabša življenje in ostajamo in živimo v dvomu. Razdelili so nas, na tiste, ki ne verjamemo in na tiste, ki slepo verjamejo rekoč – seveda je kriv, tako so odločili. In namesto, da bi napredovali, se vsi skupaj valjamo, gnetemo in prepletamo z medsebojnimi obtoževanji, kdo ima prav in kdo misli narobe. In nikogar ni, ki bi presekal ta gordijski vozel.
In to je hudo in ni dobro. Za nikogar. Ne za njih, ne za nas. Odtujujemo se, namesto, da bi se zbliževali, prepiramo se, namesto, da bi se pogovarjali, ponižujemo se, namesto, da bi se dvigali.
Vso svojo delovno dobo, že kar nekaj se je je nabralo, delam z najbolj občutljivimi, najmlajšimi državljani. In veste, česa me je najbolj strah? Da bi nehote nekomu storila krivico. Če se vam je že kdaj zgodila, in dvomim, da se vam ni, veste, kako zelo boli.
Vztrajajmo naprej, ker vemo, zakaj vztrajamo in ker je steza pravičnih kakor svit zore, ki se vedno bolj sveti do polnega dne. Pot krivičnih pa je kakor tema, nič ne vedo, ob kaj se bodo spotaknili.
Poštenje potrebuje, moja, naša domovina, Slovenija.
Oct 11, 2014