Dragi prijatelji vztrajniki, prav toplo vas pozdravljam in se vam zahvaljujem, da s toliko vztrajnosti, upanja in ljubezni vsak dan že več kot sto dni prihajate sem, pred to hišo navidezne pravičnosti, izražati podporo našim osamosvojiteljem, ki so žrtve montiranega političnega procesa. Pozdravljam pa tudi osebe onkraj ceste. Osebe, ki so nekako ujete v času in še niso opazile, da smo že leta 1991 z droga pred slovenskim parlamentom sneli zastavo z rdečo zvezdo in jo zamenjali z zastavo, na kateri se nahajajo simboli samostojne Slovenije. Ljudi, ki niso slišali Pučnika, ki je dejal: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Da gospodje, Jugoslavije ni več – zdaj je Slovenija!!
Tudi oni so vztrajni, prihajajo skoraj vsak dan - in to je dobro – vsak dan nas poslušajo in morda se bo počasi tudi v njih kaj premaknilo, tako kot se je premaknilo v zgodbi, o kateri bom govoril kasneje. Ko sem prihajal sem pred to stavbo navidezna pravičnosti, sem razmišljal, kaj naj vam povem, kaj naj vam povem česar mi, ki se zbiramo tukaj, še ne bi vedeli, kaj naj bi povedal, česar ljudje, ki v srcu dobro mislimo še ne bi vedeli?
Pravijo, da naj bi človek v srcu čutil, kaj je prav in kaj je narobe, da v srcu čuti, kaj je pravično in kaj je krivično in temu ustrezno ravna. Seveda pa to lahko velja le za ljudi, ki srce imajo, ki jim srce bije in ki imajo razum – ti lahko ločijo pravico
od krivice.
Zagotovo to pravilo ne more veljati za ljudi, ki nimajo srca ali pa se jim je v srce zarila rdeča zvezda, razum pa jim je prekrila partijska knjižica in obljubljeni privilegiji. Takšni ljudje lahko brez slabe vesti kršijo ustavo in brez slabe vesti obsodijo poštenega človeka na montiranemu političnemu procesu - tako kot so obsodili Janeza Janšo. Nedavna raziskava je pokazala, da je v času samostojne Slovenije več kot 400 sodnikov dokazano kršilo človekove pravice zato moramo zahtevati, da se spremeni zakon tako, da sodniki, ki so jim sodbe »padle« zaradi kršenja človekovih pravic ne smejo nikoli več soditi drugim ljudem! Za njih je potrebna lustracija ! Ne smemo pa delati krivce in posploševati, nekateri – predvsem mlajši - sodijo tudi po zakonu in svoji vesti. Za druge, ki so nekje vmes, pa morda še obstaja upanje.
Le spomnite se Andersenove pravljice o Snežni kraljici. V pravljici se je razletelo zrcalo zla in drobci so se razleteli po svetu. Njegovi delci so se tudi dečku Kaju zarili v oči in v srce. Zaradi teh drobcev zla deček ni več jasno videl in ni več čutil ljubezni in topline, pozabil je na prijatelje in dobro se je počutil pri snežni kraljici na ledenem gradu.
V pravljici je imel deček Kaj srečo, imel je sicer nežno in krhko, a vendar zvesto in pogumno prijateljico Gerdo, ki je drobci zla niso oropali čustev in spomina na prijateljstvo. Z vztrajnostjo, pogumom in obilo ljubezni je na koncu rešila svojega prijatelja Kaja pred večnim ledom v srcu in duši. Govoril sem o pravljici pa vendar tudi resničnost ni dosti drugačna. Pred skoraj 100 leti se je v Rusiji pričela komunistična revolucija in seme zla se je razletelo po vsem svetu. Mnogim ljudem – tudi našim rojakom je zameglilo oči in razum, v srce pa zarilo rdečo zvezdo. V pravljici je deklici Gerdi uspelo s pogumom, potrpljenjem in ljubeznijo premagati zlo. Danes in tu smo mi poklicani, da smo deklica Gerda.
Bodimo še naprej pogumni in vztrajni - Naj pravljica postane resničnost !!
Prav pa je, da se še enkrat spomnimo, zakaj je pravzaprav zaprt Janez Janša. Pravijo, da zato ker naj bi mu neznanega dne na neznanem kraju nekdo nekaj obljubil. Lepo vas prosim. Celo v pravljicah so glede časa in kraja bolj natančni – tam povedo da se je nekaj zgodilo pred mnogimi leti za devetimi gorami in tako bistveno bolj natančno locirajo čas in kraj dogodka kot je to opredeljeno v obsodbi Janeza Janše.
Janez janša je bil v času, ko naj bi sprejel domnevno obljubo – kar mimogrede sploh ni kaznivo-, predsednik vlade in kot tak varovana oseba zato je v dnevniku Urada za varovanje in zaščito za vsako minuto natančno zapisano, kdaj se je kje nahajal – čudno, da sodišče s pomočjo tega dnevnika ne more ugotoviti ne časa ne kraja sprejema te famozne obljube. Ali pa jih skrbi, da bi se ob navedbi kraja in časa lahko izkazalo, da tedaj ni bil tam. Še bolj žalostno je, da se Kozlovska sodba nadaljuje. Sedaj profesorji prava, ki sedijo v parlamentu in vladi iščejo poti, kako Janezu Janši odvzeti poslanski
mandat.
Ti ljudje ne bodo vedno vedrili v parlamentu in vladi in prav zanima me, na kakšen način bodo potem, ko se vrnejo v predavalnice, pogledali svojim študentom v oči in jim razložili, da lahko nekdo kandidira na demokratičnih volitvah, potem, ko ga neposredno izvoli več kot 6.000 ljudi, pa mu ne dovoliš izvrševati mandata. Mislim, da bodo tudi pred študenti v veliki zadregi.
Na tak način so ravnali v času komunizma– če se je ljudstvo zmotilo je bila tu, hvala bogu, partija, da je njihovo napako popravila.
Temu je preprosto potrebno narediti konec!
Ne samo sodniki - tudi takšni profesorji ne bi smeli več predavati študentom - tudi za njih je
potrebna lustracija!
Dovolite mi, da svoj nastop zaključim tako kot ga je pred časom zaključil velik domoljub in naš prijatelj Tone Kuntner – s tišino.
Pri tem nas ne bodo zmotili pravokatorji z druge strani, kajti mi vemo, da naša tišina kriči, da je za njih glasnejša kot so njihove pravokacije, s katerimi jo bodo skušali prekriti – prekriti zato, da jih ne bo bolela. Naj bo ta tišina težka, tako težka, da bo pričela lomiti spone v srcih in dušah ljudi, ki gledajo, pa ne vidijo, v srcih in dušah ljudi, ki poslušajo, pa nočejo slišati.
Vabim vas, da se mi pridružite.
Oct 12, 2014