Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom TREBA GA JE SCUKATI in TEPIHAR NE TEPIHUJE ali za pravilno rabo besed!
TEPIHAR NE TEPIHUJE
ali za pravilno rabo besed
Tepih, ćilim, sag, preproga,
so razlike le v imenu,
komaj kakšna v pomenu,
vsem nesnaga je nadloga.
Tepih znan je germanizem,
sag prečiščeno hrvaško,
ćilim pristno po bošnjaško,
in preproga slovenizem.
Ko pa gre za njih nesnago,
zmanjka pravih nam besed,
iščemo jih spet in spet,
najdemo le kakšno blago.
Kdo čistilec je preproge,
kaj je pravi zanj izraz,
kakšen je njegov obraz,
kaj lastnosti njega vloge?
Nápačno je pač preprogar,
ta preproge izdeluje,
silno redko izprašuje,
kot premoga ne premogar.
Tépihar je menda tisti,
ki s stepalom po njih mlati,
v prahu fant duši se hkrati,
iztrkuje do obisti.
Besednjakar me popravi:
»Tépihar ne iztrkava,
le po hišah on ˝prodava˝,
v svoji bósenski opravi.
A ti časi so minili,
kdo še ve za tepiharja,
ki vsiljivo nagovarja,
da od njega bi kupili?
Kdo potem je spraševalec,
ki stepalnik mu je bič,
kdo je torej tisti tič,
bójda je – tepihovalec.
Ćilime fant tepihuje,
v polno, prazno on udarja,
tolče, da kar zaudarja,
tu edino gospoduje.
Lastni jezi duška daje,
sebe, svoj poklic preklinja,
ker lastnikom se udinja,
strgal tepih bi najraje.
Ko vsaj tépihar bi bil,
in bi robo preprodajal,
gospodinjam kdaj ugajal,
s tem ugled bi pridobil.
Tepihar ne tepihuje,
tepihar je zanj gospod,
on pa tarna vsepovsod,
vsak dan mu je le še huje.
Fant je zgolj izpraševalec,
in to šarža je najnižja,
vsej nesnagi kar najbližja
pojem zanj – tepihovalec.
Mu priznanja niso dali,
ve, da je brez spoštovanja,
ko se gazdam on priklanja,
se po krčmah revež hvali.
Vztrajnik Viktor
TREBA GA JE SCUKATI
Treba ga je scukati,
popolnoma razrukati,
v lokalu neki tip razpreda,
mož steklenega pogleda.
Narkič, pravim, vinski brat,
a znašel sem se tokrat v zmoti,
vidim, da sedi nasproti
sam vrhovni surogat.
V rebra sune me kolega,
besede, pravi, da so trše,
podle in veliko grše,
tu za hipec je zadrega.
Zraven neki striček s cvetko
da ničesar ne bi slišal
in vse skupaj bi utišal,
golta brž persen-tabletko.
Sivolasec ta s cvetlico
je mendá njegov kolega,
ki potem na glas se krega,
da le on ve za resnico.
Bo, če treba, še prisegel,
da ga zraven ni bilo,
lažemo da vsi grdo,
on pravico bo dosegel.
Kaj pri tem naj bi si mislil,
kdo, ki ni ne psiholog
kakor jaz ni sociolog,
težko pa bi oči zatisnil?
Odgovor:
V vsaki primitivni družbi
tak pristane surogat,
z njim plemenski aparat,
zlahka v vrhovni službi.
Vztrajnik Viktor
Oct 14, 2014