Že dolgo se dan za dnem zbirate na protestih, dragi vztrajniki in vztrajnice, zoper krivično obsodbo Janeza Janše in Toneta Krkoviča, zoper krivice, ki jih del sodnikov prizadeva ljudem v tej državi, ne da bi zaradi tega komur koli odgovarjal. Zbirate pa se tudi zoper ignoranco, pomanjševanje in poniževanje, s katerimi se mediji lotevajo vašega plemenitega prizadevanja za resnico in pravico, vaše budne skrbi za demokratično in svobodno družbo.
Zbirate se zoper medijsko ustvarjanje resničnosti, ki je skozi leta postala takšna, da se v njej že dolgo dolgo ne moremo več prepoznati. Naj naštejemo te obrate za proizvodnjo resnice in njihove najimenitnejše izdelke? Ne, ne bomo jih naštevali, ker jih poznamo. In predvsem jih ne bomo naštevali, ker jih je preveč. Leta in leta bi se lahko vsak dan zbirali in govorili o njih, pa ne le za eno uro, temveč od jutra do večera, ki bi mu vsakokrat sledil še nočni maraton. Nobenemu ne bomo izkazali časti, da bi posebej razmišljali o motivih njegovih avtorjev in nečastnem navdušenju urednikov za to, da ponaredijo resničnost. Ali bi mogoče morali opevati epski pogum tistih, ki po dominatnih medijih napadajo zaprtega politika ali pa prepovedujejo demokratično usmerejene časopise, ki se brez vsake državne podpore na obrobju bojujejo za preživetje?
Pa tudi se ne bomo veliko zaustavljali ob tako imenovanih umetnikih, ki z zasoplo ideološko vnemo pomagajo pri tem projektu gradnje nadomestne resničnosti. Saj poznamo filme, knjige, predstave, celo oratorije, vseh vrst dela, ki so zares velika le v nečem: v slepem sovraštvu. Tarča tega sovraštva je največkrat Janez Janša, včasih tudi kak drug posameznik, včasih katoliška cerkev ali potvorjena, če ne izmišljena slovenska desnica, včasih pa kar tista pošast, o kateri vsi govorijo, pa je nihče ne pozna: neoliberalizem. A za temi tarčami so skrite še druge: slovenstvo, družbena svoboda, demokratična kultura. Kdo postavlja take tarče? Zamera tistih, ki niso preboleli SFRJ, in tragikomična neprištevnost tistih, ki verjamejo njihovim pripovedkam o deželi, »kjer smo si bili ljudje kot brat in brat«. Pravzaprav se te tarče in nasilne metode niti ne skrivajo več; žal se predvsem med mladimi intelektualci vse pogosteje znova pojavljajo nebouloze o znanstvenem urejanju sveta in nujnosti nasilja. Naše življenje, »če le si ogleda ga hladna zavest, je klavrna burka in bedasta šala«, bi lahko povedali z besedami pesnika Mihaila Jurjeviča Lermontova.
To je torej naša resničnost, zaradi katere stojimo tu, kjer stojimo. Pred kratkim nas je v Bruslju doletela ura evropske resnice in izkazalo se je, v kakšni stavbi živimo in kakšni so ti, ki so nas baje še malo prej reševali in ki naj bi si zaslužili naše spoštovanje in zaupanje. Napuh in pogoltnost sta se pokazala v vsej svoji grdi goloti. Tisti, ki so prej vrteli molilne mlinčke na čas svojemu ad hoc ustvarjenemu ženskemu idolu, se mu sedaj posmehujejo tako glasno, da preglašajo vse druge, predvsem tiste, ki so imeli o tem idolu že prej drugačno mnenje. Samo, da se ne bi slišala resnica! In kakšen odgovor je potem prišel na vse to? So se tisti, ki vodijo proizvodne obrate resničnosti, ovedeli? So se zamislili nad seboj? So se streznili? Ah, kje pa, saj veste! Ponovno so ad hoc ustvarili idol, ga stresli iz rokava, mu dodali še ščepec bizarnosti. Nov obraz je to, tako proseven, da se skozenj vidi dobro znano obličje človeškega socializma. Ljudje so žejni; dajejo jim piti morsko vodo in se čudijo, zakaj niso zadovoljni.
Mnogo je nezadovoljnih, a mnogi ne vedo, kaj bi. Nekateri čakajo. Kaj čakajo? Čakajo, kaj bo, čakajo, da se kaj spremeni, ker to, kot pravijo, nikamor več ne pelje. Pesnik Horacij pravi: ko pride bedak do reke, se usede na breg in čaka, da bo reka stekla mimo. Prav gotovo je, da reka slovenskih laži in neumnosti ne bo kar tako odtekla; nasprotno, vse bolj poplavlja in odnaša mostove in brvi. Tu ne pomaga čakati. In predvsem ne pomaga molčati. Če kdo v Sloveniji to ve, ste to vi, dragi vztrajniki in vztrajnice. Iz dneva v dan, mirno, dostojanstveno, a odločno, kot pravi Aleš Primc, zahtevate pravično sojenje za vse državljane te države, tudi za Janeza Janšo in Toneta Krkoviča. In zahtevate resnico v javnem prostoru, saj je resnica kot zrak: če je ne bo, se bomo slejkoprej vsi zadušili. In da, tu včasih tudi vpijemo. A naj se tisti, ki bi nas radi utišali, nikar ne slepijo. Če bomo mi utihnili, bodo vpili kamni.
Oct 14, 2014