Spoštovani, dragi prijatelji svobode, svobodnega človeka, svobodne Slovenije! Slovenijo krasi majhen otoček, ki pa je znan po celem svetu in je kar nekakšen zaščitni znak naše domovine, blejski otok, biser. V Evropi, ki jo obdaja cela množica otokov, pa je Slovenija kot celota v marsičem pravi otok, pa ne biser občudovanja, ampak otok, ob katerem se svet začudeno sprašuje: ali je to mogoče. Vrsta stvari je, ki našo deželo izdvaja od drugih, normalnih dežel.
Lahko začnemo kar pri naših narodnih simbolih. Državljani drugih dežel v svojih himnah s ponosom opevajo lepoto, kulturno in zgodovinsko bogastvo svoje domovine, s ponosom se veselijo samih sebe. Za slovensko himno je bila izbrana Prešernova Zdravljica. Pa vendar ne druga kitica, v kateri Pesnik tako čudovito zapoje: Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. Brate vse, kar nas je sinov sloveče matere. Za slovensko himno naj bi veljale besede Žive naj vsi narodi; res je lepo, da se zavzemamo za mir, za sožitje vseh ljudi in ljudstev. Toda državna himna je vendar oda radosti lastni domovini, veselje, sproščenost, svoboda lastne domovine. Ali je odgovorne ob odločanju za slovensko himno vse preveč spremljala ustrahovanost, ki je prejšnjemu režimu vedno bila eden odločilni vzvodov za ohranjanje na oblasti, ko je namreč izražanje slovenstva bilo kar tvegano in kaj hitro opredeljeno kot sovražen in rušilni nacionalizem. Ali pa je morda taki odločitvi botrovala tista drža, ki jo je Pesnik opredelil: kar ni tuje, zaničuješ, za dežele čast si led. Tista upognjena drža, zaradi katere je slovenski narod nenehno samo zgubljal. Kje je pokončnost, kje je samozavest, kje je odločna zavzetost za ves slovenski svet, brate vse, kar nas je?!
K temu bi lahko pridružili vprašanje še drugih simbolov, na primer grba. Medtem ko so vse nekdanje socialistične države uveljavile svoje stare, tisočletne simbole, je slovenski grb zgolj nekoliko predelana podoba tako imenovane OF. Pa toliko lepih in povednih grbov imamo, ki so še kako zgovorna pričevanja slovenske tisočletne zgodovine.
Kako se je Slovenija predstavila svetu kot otok februarja 2004. Na evropskem rokometnem prvenstvu so naši igralci zaslužili srebrno medaljo. Na sklepni slovesnosti se je zbralo okoli 6.000 bučnih slovenskih navijačev. Potem pa šok: vsa slovesnost je potekala izključno v angleškem jeziku, niti besede ni bilo slovenske. V kateri evropski državi bi se še lahko zgodilo kaj takega?! Otok sredi Evrope! Seveda bi lahko naštevali, žal, še celo vrsto momentov, ki kažejo na otoškost naše države.
Prav izstopajoče pa na to, da je naša država otok v Evropi, opozarja dejstvo, da je Slovenija edina država v Evropski uniji, kjer imamo sredi leta 2014 političnega zapornika. Obračun z Janšo se je začel že leta 1983 in dosegel enega svojih vrhuncev z njegovo aretacijo 1988 s strani takratne Udbe. Marca sta minili dve desetletji od afere Depala vas, ko je bil Janez Janša z lažnimi obtožbami odstavljen kot minister za obrambo. To se je kasneje nadaljevalo s štirimi drugimi politično motiviranimi diskreditacijami Janše. Vrhunec tega pa predstavlja montirani sodni proces Patria, ko so Janšo obsodili na dve leti zapora. Sicer pa so Janšo začeli napadati že sredi osemdesetih let, ko je partijski in udbaški vrh spoznal, da ta fant zna in hoče misliti s svojo glavo, da je neuklonljiv in zato nevaren.
Znana so glede obsodbe Janeza Janše odklonilna ločena mnenja treh ustavnih pravnikov, Petriča, Zobca in Deisingerja. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je izjavil: "Tudi zato, ker sem oster kritik Janeza Janše, sem se odločil objaviti svojo iskreno in strokovno kritiko te obsodbe. Sodišče javnosti ni predstavilo nobenih dokazov!" Odločitev Ustavnega sodišča je komentiral: "To, česar javnost ne ve, pa je, da se je šele v postopku pred ustavnim sodiščem odkrila tako huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna »luknja« v Janševi obsodbi, da mora zdaj to samo še pred vrhovno sodišče – in sodba bo padla." Pred kratkim se je oglasil tudi nekdanji dekan pravne fakultete Janez Krajnc in poudaril, da obsodba nima temeljev.
Seveda so še kako dobro zaznali tudi v tujini, da se s to obsodbo Slovenija predstavlja kot otok v Evropi. Ameriški Washington Post je zapisal, da je obsodba "sramota za slovensko državo". Dopisnik nemškega dnevnika Franfurter Allgemeine Zeitung, dolgoletni dober poznavalec razmer na Slovenskem, ki seveda ne spada v klub 571, je ocenil, da cilj procesa Patria ni iskanje resnice, ampak politično uničenje Janše. Članek v časopisu je povzel z oceno: "V času rdečega terorja so komunisti svoje politične nasprotnike likvidirali s fizičnim nasiljem. Njihovi sinovi in hčerke v državi EU Sloveniji pa se poslužujejo pravosodja, da za vedno utišajo najnevarnejše nasprotnike starih komunističnih navez."
Ob vsem tem pa naj ponovim našo skupno zahtevo, da želimo in hočemo živeti v normalni državi, v državi resnice in svobode. Svoboda za Slovenijo, svoboda za Janeza Janšo, svoboda za Toneta Krkoviča!
Oct 15, 2014