Vaclav Havel je nekoč dejal: »So časi, ko moramo potoniti na dno naše bede, da bi razumeli resnico. Prav tako kot se je potrebno spustiti na dno vodnjaka, da bi videli zvezde podnevi.«
Vaclav Havel je bil pisatelj, umetnik, oporečnik, žametna revolucija ga je postavila na vrh češke države. Bil je prvi demokratično izvoljen predsednik po 41 letih. Po spremembi oblasti in z njegovo izvolitvijo se je Češka vrnila v Evropo. Sprejela je mnoge ukrepe, začela z gradnjo demokratičnega sistema, sprejela zakon o lustraciji in lustrirala dotedanjo komunistično elito, ki je – tako kot slovenska - sistematično teptala človekove pravice in temeljne svoboščine. Pa Havel ni bil nikoli označen za »revanšista«, »avtoritarca« ali »fašista«. Nikoli niso zanj pisali, da ima »podganje oči«. Češka je tudi po njegovi zaslugi stopila na hitro pot razvoja in še pred Slovenijo vstopila v zvezo NATO, leta 2004 pa v Evropsko unijo.
Dragi vztrajnice in vztrajniki, danes doživljamo dno slovenske bede. Stojimo pred Državnim zborom, ki smo ga v letih 1990 in 1991, ko smo postavljali temelje slovenski državnosti in suverenosti, gledali z velikim upanjem in naklonjenostjo. Danes je dosegel dno. Njegov predsednik dr. Milan Brglez hvali nekdanjo socialistično federativno komunistično državo, zanjo pravi, da je »imela dediščino, kredibilnost in pripoznanje v mednarodni skupnosti.« Na vprašanje, ali je »lastna država bila torej korak nazaj« meni: »Ne v smislu državnosti, ampak v smislu državotvornosti«, za povojne poboje pa pravi, da so »posledica zgolj upoštevanja naravnega prava.« Neopažena tudi ni ostala njegova izjava o revoluciji, za katero pravi: »V trenutni svetovni gospodarski konstelaciji ni realna. Nerealno bi bilo prepričevati ljudi, da naj podpirajo take ideje do takrat, ko bodo razmere zrele, pa naj jedo 'travo'«.
Tako Slovenska demokratska stranka kot Odbor 2014 in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve ter mnogi drugi so pozvali dr. Brgleza k pojasnilu svojih izjav. Pojasnila nikoli ni bilo. Le molk, zgovorni molk.
Gospod predsednik Državnega zbora, res je, da je komunistična Jugoslavija imela dediščino: dediščino sistematičnega teptanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In ta dediščina je bila tako očitna, da je slovenski parlament v preambulo Temeljne ustavne listine, ki jo je sprejel 25. junija 1991, zapisal, da komunistična »Jugoslavija ne deluje kot pravno urejena država in da se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin.«
Kako je lahko predsednik Državnega zbora nekdo, ki je ponosen na dediščino sistematičnega teptanja človekovih pravic? Kako je možno, da je to zanj naravno pravo, da podpira ideje nasilnih revolucij in kako je možno, da tako tepta ustavne temelje slovenske državnosti? Take izjave lahko da le nekdo, ki ni ne demokrat, niti Evropejec. Kako je lahko predsednik Državnega zbora nekdo, ki ne dopušča demokratičnega dialoga v parlamentu kot je to storil danes in ki arogantno, s pozicije moči, preprečuje razpravo demokratični opoziciji?
Gospod dr. Milan Brglez, tu stojim in vas javno pozivam, da nemudoma odstopite z mesta predsednika Državnega zbora in naredite prvi korak iz dna parlamentarne bede. Niste dorasli funkciji, ki jo opravljate, vaše izjave pa kažejo, da delujete v nasprotju s temelji slovenske državnosti. Odstopite.
Pred nekaj dnevi sem v nekem nizkonakladnem dnevnem časopisu prebral članek z naslovom: »Janšev mandat: pravo se kreše, a čas je tudi za etični premislek«. To vsekakor ne drži. Pravo se ne kreše v primeru mandata Janeza Janše, je enotno proti temu, da se mu ga odvzame. Pravo je – z izjemo skupinice, ki jo je imenovala Cerarjeva večina v Državnem zboru – plebiscitarno jasno proti odvzemu mandata. Dr. Tone Jerovšek in dr. Lovro Šturm sta na primer zapisala: »Državni zbor se z nobeno odločitvijo ne more postaviti nad voljo volivcev izraženo z glasovanjem na volitvah. Tam so vsi poslanci dobili mandat za izvrševanje poslanke funkcije. Nobena zakonska določba ne more po volitvah izničiti regularne izvolitve poslanca in izvajanje poslanske funkcije. Državni zbor se kot organ ljudstva ne more postaviti nad voljo volivcev. Izvolitvi v poslansko funkcijo je imanentno tudi njeno izvajanje, če so volivci pred volitvami bili seznanjeni s pravnomočno obsodbo kandidata.«
Dr. Jurij Toplak je zapisal: »V slovenskih predpisih ne vidim možnosti, da nekdo, ki je najprej obsojen in nato izvoljen, ne bi dobil mandata,« mag. Matevž Krivic pa: »Pri nas ustava pravice biti izvoljen ne omejuje. Janša je bil povsem zakonito izvoljen za poslanca - vsi ljudski izvoljenci pa morajo imeti zagotovljene možnosti, da to svojo ustavno funkcijo tudi neovirano izpolnjujejo. Po veljavni ureditvi mora izvoljeni poslanec svojo ustavno funkcijo v celoti in neovirano izpeljati do konca. Če seveda spoštujemo to, da je ustava najvišji zakon - in da je zato na volitvah izraženo voljo ljudstva treba spoštovati, pa če nam je to všeč ali ne.«
Dr. Andraž Teršek je mnenja, da je Janša legalno izvoljen in mora nastopiti mandat, dr. Janez Čebulj pa, da ne vidi možnosti, da bi poslanci odločili, da že potrjeni mandat preneha. Dr. Matej Avbelj je zapisal: »Mandat je treba potrditi, ni ga mogoče ustavnopravno skladno odvzeti, zagotoviti pa je treba njegovo polno izvrševanje. To je ustavna dolžnost vseh vej oblasti, tako zakonodajne, izvršilne in sodne. Ta zadnja sicer še ni opravila niti svoje predhodne ustavnopravne domače naloge, zato, kot rečeno, nanjo še čakamo. Kako dolgo še?«.
Pravo se torej ne kreše, zato, pravijo, nastopi »etični razmislek«. Ko ni pravnih argumentov, se ustavo ruši z »etičnimi premisleki«? Kakšno etiko pa nam ta državni zbor, ki ga obvladuje stranka dr. Mira Cerarja ponuja? Kakšen je »etični premislek« dr. Mira Cerarja? Poziv k umiku kandidature Alenke Bratušek za komisarsko mesto je označil za nedržavotvornega, njegova etika je zapravila podpredsedniško mesto v Evropski komisiji zgolj zaradi njegovih strankarskih interesov, njegova etika je županski kandidat, ki je lagal volivcem, njegova etika je nadaljevanja politike zadolževanja, njegova etika je predlog zvišanje davka na finančne transakcije, zaradi česar bodo višje tudi provizije za plačilo položnic. Njegova etika je obračun z drugače mislečimi in njihova odstranitev iz politike.
Spoštovani vztrajnice in vztrajniki,
danes smo torej dosegli dno. Cerarjeva parlamentarna večina je odvzela poslanski mandata Janezu Janši. Vaclav Havel je nekoč dejal: »Ali ni trenutek najbolj globokega dvoma tisti, ki rojeva nove gotovosti? Morda je brezupnost tista prst, ki neguje človeško upanje; morda nekdo nikoli ne bo našel smisla v življenju, ne da bi najprej doživel njegovo absurdnost.« Danes doživljamo dno slovenske bede in celovitost absurda neprenovljene Slovenije, ko Državni zbor in Cerarjeva večina protiustavno jemljeta zakonit poslanski mandat osamosvojitelju, državniku, nekdanjemu predsedniku Evropskega sveta in predsedniku vlade ter predsedniku Slovenske demokratske stranke g. Janezu Janši.
Vendar obenem nastaja nov smisel v tej absurdnosti. Danes iz te prsti rase nova gotovost. Današnji dan namreč pomeni začetek konca ne-evropske Slovenije. Od danes nič več ne bo tako kot je bilo. Odslej z vso gotovostjo rase moč, ki bo nekoč oblikovala demokratično in evropsko Slovenijo, ki bo varovala človekove pravice in temeljne svoboščine, ko bodo ljudje, ki so dokazano kratili človekove pravice in temeljne svoboščine pripeljani pred odgovornost, ko ne bo prihajalo do zlorab ustave in prava, ko sodne veje oblasti ne bo vodil nekdanji aparatčik nedemokratične oblasti, ko sodniki ne bodo imeli več trajnega mandata, ko bo vsak državljan imel enake izhodiščne možnosti, ko ne bo več privilegiranih in neupravičenih privilegijev, ko ne bo več monopolov, ko bodo splošne, tajne in demokratične volitve postavile oblast in ne politično omrežje iz ozadja v gostilnah ali na Magistratu, ko se državne institucije ne bodo zlorabljale v politične namene, ko drugače misleči ne bodo več preganjani in kaznovani, ko se bomo odprli svetu. Ko se bomo spet vrnili v Evropo, od koder nas je totalitarni in nedemokratični režim iztrgal pred 70 in več leti.
Ta dan ni daleč!
Oct 16, 2014