Oton Župančič je nekoč zapisal: »Prišli trgovci z novci za šalo v Blatno vas zares.« In še: » Prišli so slepci s cepci.« Fran Milčinski Ježek pa je Župančiča takole dopolnil: »In potem imamo to, kar je sedaj – prazen dom, dom strahov.« (Kako preroško, kot slutnja včerajšnjega dogajanja v državnem zboru).
Iz poletnega junijskega dne se je čas prevesil v jesen. Narava spreminja svojo podobo, vse bolj pisane krošnje dreves prebujajo v nas neko otožno razpoloženje, podobno morečim sanjam, iz katerih bi se radi prebudili. To naše druženje postaja podobno tem sanjam, kliče po prebujenju, ki mora priti, saj si ne moremo dovoliti spanja, ni časa zanj. »Pride čas, ko ni več časa«, smo si obljubili na Prešernovem trgu, pred spomenikom našega največjega pesnika in pred božjim hramom, kamor se zatekamo v trenutkih, ko potrebujemo samoto in mir. Če bi preštevali besede, izrečene pred to nesrečno hišo krivic za nami, ki se dogajajo znotraj nje, se mi zdi, da bi naše besede lahko imenovali molitev. Zatekamo se namreč k prošnji, k upanju in veri, da bomo nekega dne doživeli odrešenje in svobodo za tistega, ki po krivici trpi ujet med zidove ječe. Janša je dokončno postal simbol poguma in glasnik miru, ki ga potrebujemo za preživetje naroda. Kako umazane so igrice tistih, ki ga prisiljujejo k temu, da bi obupal on in mi vsi, ki vsak dan zahtevamo njegovo svobodo. In zdaj se je zgodilo še tisto poslednje dejanje, ki smo ga v mislih odrivali od sebe kot grožnjo in svarilo pred hudim neurjem. Z odvzemom poslanskega mandata niso storili krivice le Janši, odvzeli so pravico 6116 volivcem, ki so z volilno pravico, ki jim jo zagotavlja država Slovenija, dali svoj glas kandidatu, ki je povsem legalno kandidiral za poslanca Republike Slovenije. Se mar vsi sedanji vrhovi oblasti požvižgajo na vse pravice državljanov, požvižgajo na ustavo in vse zakone? In Janezova družina? Ko boste kramljali s svojimi otroki, ko jim boste morda brali pravljice ali pomagali razreševati uganke vseh vrst, se spomnite, kakšne pravice kratite njegovim otrokom. Kje, za božjo voljo, si človek, ki si na tako nizkoten način drzneš s krivično sodbo jemati svobodo nedolžnemu, se sprašujemo. So vsi ti navidezni vladajoči le še kup gnilobe in zanikanja vseh vrednot, v duhu katerih smo nekoč odraščali v mladosti? Žalostna postajam, kadar poslušam to hinavsko sprenevedanje, kaj bi mu storili, kaj ne, kako bi ga še na nizkotnejši način obsodili na čim daljšo zaporno kazen, ki jo prestaja. Ko sem oni dan poslušala prekladanje besed predsednika in nekaterih članov mandatno volilne komisije, sem pomislila na režijo sodb po hitrem postopku, ki so se dogajale med in po vojni. Zdelo se je, ko da tem ljudem manjka le še korak do tja, ko bi z užitkom začeli izrekati najokrutnejše sodbe nad nedolžnimi. Iz kakšnih korenin so zrasli ti zaripli obrazi, utrujeni od sovraštva in naklepnih lažnivih obtožb, kakšna bo zapuščina, s katero naj bi namesto ljubezni obvarovali svoje otroke in mladino pred zablodami, ki so vselej slaba popotnica za življenje? Tisoč vprašanj, odgovorov pa od nikoder, le sami moramo skrbeti zanje in poslušati glas srca, ki samo sebi ne more lagati. Vsakdo nosi na svojih plečih kako breme, nekatera so težja, nekatera lažja, a pravijo, da Bog nikoli ne naloži človeku več, kot je zmožen prenesti. Vseh teh resnic ne smemo zanemariti, prisluhniti moramo znati vsakomur, ki v stiski pričakuje našo pomoč. Zato smo tu, na tem mestu, zbrani vsak dan ali vsaj kak dan v tednu. Glasno odmeva naš glas, naša pesem, zanj, ki iz teme sporoča, da so ti trenutki zdravilo za njegovo dušo in darilo, ki del temačnega dne spremeni v svetlobo upanja in zaupanja v ljudi.
Prišel bo dan, ko bo Janez Janša znova delil z nami svobodne dni in spomine na čas, ko je s Tonetom, Pučnikom in ostalimi soustvarjal samostojno Slovenijo ter se hkrati veselil z nami, vztrajniki, ki ga dan za dnem kličemo medse. Vrnil se bo v hišo, ki smo jo poimenovali Pučnikov dom, pa čeprav so jo prav v noči na 15. oktober 2014 potuhnjeni obiskovalci onečastili z napisom »Smrt janšizmu, svoboda narodu«. Pogum brez primere, mar ne?
Vera Ban
Oct 16, 2014