Državljanke in državljani Slovenije! DISKREDITACIJA in LIKVIDACIJA sta dve besedi, ki nista slovenski. Tujki sta. Prva pomeni grozljivo onečaščenje nekoga. Druga pomeni grozljivo uničenje in celo izničenje nekoga. Ne boste ju našli, teh dveh tujih besed, niti v najnovejši izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika.
Čeprav bi tja, v ta najnovejši Slovar slovenskega knjižnega jezika še kako sodili.
Ker sta, ti dve grozljivi besedi, tidve tujki, na slovenskem zadobili svojo kruto, realno vsakdanjost in domačnost.
V vseh porah našega sobivanja, še najbolj pa tam, kjer ju, ne vsakdanjosti, ne domačnosti, ne bi smeli nikoli zadobiti.
Če bi bili civiliziran, pošten in normalen narod, če bi bili civilizirana, poštena in normalna nacija.Pa nismo.
Potem sta tu dve drugi besedi.
RESNICA in PRAVICA.
To pa sta slovenski besedi in najdete ju tudi v najnovejši izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika.
Čeprav tja mogoče ne sodita več.
Iz zelo preprostega razloga: nista več “živi” na slovenskem.
Skorajda mrtvi sta, ti dve včasih domači besedi, včasih ponosno slovenski besedi.
Pa so ju nekateri, ki nimajo ne srca, ne pameti, še najmanj pa obraza, zlorabili, poteptali in izničili njuno pregovorno klenost in čistost.
Popačili in izkrivili so njun pomen do skorajda popolne neprepoznavnosti.
Ker ti ljudje, ki so to brezsramno storili, te dušne marionete, ti hlapci tako imenovanih višjih interesov, ti sužnji lastne zlobe in hinavščine in nečlovečnosti, ti ljudje skorajda niso več ljudje.
Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Soglašam, da soglašati ne bi bolj mogel.
Politično montirani procesi, katerim smo nemočne priče in iz njih za v njih udeležene nedolžne žrtve izhajajoče posledice, so masten, garjav, najrazličnejših smrtonosnih bacilov poln pljunek na vse človeško sveto, na vse civilizirano, na vse normalno, na vse dobro in pravično, kar je bilo v času slovenske pomladi s tako velikansko muko ustvarjeno.
Današnja slovenska stvarnost je krvavo zares zlonamerno, premišljeno in načrtno postavljena na glavo. Vrednoste, ki so v razvitem, normalnem, človeškem in civiliziranem svetu obče prepoznavne kot resnične človeške vrednote, so na slovenskem poteptane in nekaj, kar je nujno uničiti, za vsako ceno.
Laži, hinavščine, ponarejanja vseh vrst, nečloveška, namerna izkrivljanja resnice, zlorabe, diskreditacije in likvidacije pa so na slovenskem zadobili status vrednot.
Fran Milčinski Ježek bi rekel – narobe svet.
A dokler je bila tak narobe svet le v Ježkovi glavi in v njegovi pesmi, je še šlo.
Zdaj, ko je vse navedeno naša strahostvarnost, zdaj preprosto ne gre in ne sme iti več.
Kot ljudje ne smemo dovoliti, da se dogaja, kar se dogala.
Ljudje, že dolgo ne gre več za Janeza Janšo.
Že dolgo gre za vse nas.
Kajti že jutri sem lahko na vrsti jaz.
In pojutrišnjem je lahko na vrsti vsak izmed nas.
Tega pa ne smemo dovoliti. Za nobeno ceno.
Skupaj kot eden moramo ubraniti našo čast, naš ponos, občo resnico in sveto pravico.
To je naša zgodovinska dolžnost.Več, ko naa bo, večji bo strah tistih, ki njiso ljudje.
Kot je zapisal pesnik:“Mi vstajamo in vas je strah!”
Oct 16, 2014