George Orwell je v svojem delu 1984 opisal, kako ima Ministrstvo (samo ene!) resnice v komunistični Oceaniji vse pod nadzorom in ničesar ne prepušča naključju. Žal v marsičem velja to za Slovenijo leta 2014, kjer smo pod nadzorom, blokado medijev in celo deležni posmeha predvsem eni. Demokracija pa velja le za tiste, ki širijo nered, totalitarne simbole in postopke. Številnim pa se kršijo pravice na sodiščih in se jih šikanira na upravnih organih ter se namesto pravnega reda uveljavlja politični totalitarizem, ki naj bi Janezu Janši in Socialdemokratski stranki Slovenije omejil ali celo preprečil normalno demokratično poslovanje in razvoj. Nadzor za ene, anarhija za druge.
Spomenka Hribar je sicer zapisala: »Posvojitev lastne preteklosti pomeni, da si končno priznamo, da je bila to naša zgodovina, tista, ki nas določa v dobrem in slabem. ‚Naša‘ je razumeti v eksistencialnem pomenu in ne v subjektivističnem, češ, Naša Resnica je zmagala. … Naša zgodovina pomeni, da nobenega dogodka ne zamolčujemo, nobenega njenega akterja ne izključujemo (eksorciramo) iz nje.« Ali pa je res tako? Nekateri si celo upajo nas, ki si prizadevamo za pravni red in pravičnost, označiti za drhal in primerjati s tistimi, ki so vzklikali bivšemu diktatorju, kakor da se v demokraciji ne bi smeli postavljati za kršene pravice številnih ter braniti demokratičnega voditelja in osamosvojitelja Slovenije, ki njemu in vsem drugim krivosodjele-te pravice odreka. Pa ne samo to.
Zgodbe v Arhivu Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivicpotrjujejo, kako težko se popravljajo rane polpreteklosti in kako zahtevna je pot resnice. Številni v sodnih in drugih ustanovah pa v medijski in izobraževalni dejavnosti še kar prikrivajo usode žrtev totalitarne preteklosti in tako ovirajo popravo preteklih krivic. Tam in v ozadju mahinacij s Patrio očitno bdijo varuhi kot Zdenko Roter, Milan Kučan in številni drugi, v ospredju pa jih pokrivajo sodniki, ki so bili oprode bivšega brezpravnega sistema. Namesto pravo-sodja takovlada krivosodje, brezpravje, državljani pa izgubljamo vero v pravno in pošteno državo, povprečneži, povzpetniki in izkoriščevalci pa to izkoriščajo za kopičenje svojih privilegijev. Ker mladi niso seznanjeni s to resnico polpreteklosti, vstaja med nami generacija nevednežev in naivnežev, ki so lahek plen manipulacij, kotje rekel starejši gospod: »Naši vnuki nam ne verjamejo, da se je po vojni vse to res dogajalo.« Kako pa naj vedo, saj se o grozljivih zgodbah polpreteklosti skoraj ne govori ne v šolah ne v medijih. »Leta 1945 so obsodili kulturnika in narodnega voditelja Narteja Velikonjo, ki je odkrito dejal, da v takem režimu noče živeti. Njegova žena in mati njegovih 13 otrok, je pred ljubljansko stolnico povedala hčerkama Meti in Lenki, usodni stavek: 'Sedajle bodo ustrelili našega papana.' Potem so vse tri šle v cerkev, kot pripoveduje Meta, 'klečale pred tistim razpelom nasproti stranskega vhoda in jokale.«
Resnični vzroki naše bede koreninijo torej v polpreteklosti in te lovke nas ovijajo še danes: »Mi pa smo ugotovili, da je bilo vse naše trpljenje in življenje v pomanjkanju posledica izživljanja zmagovalcev nad poraženci, pobijanja drugače mislečih brez dokazovanj, brez sodb in to vse povprek, pa če je bil kdo kriv ali ne. Ugotovili smo, da so nam štirideset let lagali in da je povojna oblast zagrešila še večji zločin, nam pa v imenu zmage vzela skoraj vse in nas zapostavljala na vseh področjih še dolga leta po koncu vojne.« Tako ocenjuje povojna žrtev.
Utemeljeno se torej sprašujemo, kdaj bo konec tega zatiranja? Ali smo torej vsi, ki se borimo za resnično in pravično demokratično državo še kardrugorazredni ljudje? Naj nam bo vseeno, če zaradi pravnega nereda premetenci kradejo državo, in nas zraven 'šopajo' z domnevno etičnostjo? Ali ni žalostna ugotovitev žrtve? »Vsi tisti, ki so dali nalog za poboj nedolžnih ljudi in vsi morilci, če so še živi, pa so imeli krasne plače, pokojnine, njihovi potomci pa štipendije, brezplačne študije, počitnice itd. in so ugodno živeli in še sedaj živijo. Nikoli jih nihče ni obsodil in kaznoval za storjene zločine. Kje je pravica? Res, v Sloveniji smo dvoje vrste ljudi in to še sedaj: komunistični vladarji in krščanski hlapci – nebodijihtreba za vedno.«
Zato Vas sprašujem, predsednik Državnega zbora in Vas predsednik Vlade RS in Vas poslance, posebej varuhe človekovih pravic, ki ste glasovali za poničenje nesporno pridobljenega mandata Janeza Janše, kakšna etičnost in vest Vam omogočata to odločitev? Sprašujem Vas dalje, kako tako odločitev usklajujete z pravno državo in človekovimi pravicami, saj ste enostavno povozili šest tisoč volivcev. Ali se zavedate, da ste si prisvojili državo, ki Vam jo je ustvarjal Janez Janša in iz nje napravili svoj politični fevd? Zato pa to ni več demokratična država, pač pa vaš politični konstrukt in Janša njen politični zapornik, ne pa poslanec v zaporu. Zavedajte se pa, da ne more imeti uspešne prihodnosti politična skupnost, ki temelji na krivici in v kateri tako številnim jemljete pravico do enakopravnega družbenega uveljavljanja!
Pred nam so dnevi spomina na naše rajne. Spet bomo premišljevali usode svojih prednikov in molili za žrtve znanih in neznanih gomil širom slovenske zemlje. Kdaj bodo vsi ti dobili ime, kdaj bomo vsi enakopravni, da bo zgodovina postala delež vseh in bomo vrnili ime in dostojanstvo vsakemu ter živeli v miru tudi vsi mi? Martin Luther King je imel sanje. Tudi sam jih imam. Upanje za Slovenijo, da nekoč bosta sin majorja Mitje, ki se je podpisoval pod dokumente povojnih pobojev ter sin domobranca, ki je ušel iz roških brezen,lahko spregovorila isto govorico in bomo vsi postali ta-pravi. Ne pozabimo! Nekoč bomo vsi v isti skupni zemlji. In takrat bo lepo, je zapisal pesnik Francé Balantič.
Oct 20, 2014