Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom RAČUNANJE V DEŽELI OZ ALI MATEMATIKA PO OZNOVSKO!
Najprej zgodbo osvežimo:
čenča gre v deželo Oz,
da povzpela bi se v voz;
pred detajli zamižimo.
Gre omrežit čarodeja,
ki čarovnik je iz Oza.
Ker napade jo nervoza,
se zalomi trhla veja.
V spremstvu so osebki štirje,
prvi slamnato strašilo,
brez možganov motovilo,
drugi psiček mrke volje.
Pločevinar brez srca
rad bi najbolj bil odločen,
čuden zgleda, ves usločen,
hrabrega pa lev igra.
Slamko menda vlado vodi,
pločevinar parlament,
levček zúnanji segment
psiček le za njimi blodi.
Res prišli do čarodeja,
naši vrli so junaki,
a nasedli kot levaki,
tam kjer je Evrope meja.
Kaj zgodilo se s punčaro,
ki v Oz je odletela,
arogantna, torej smela?
Dali tam so ji košaro.
V pravljici je vse mogoče,
brž ko je dobila culo,
pošljejo tja novo frulo,
da ves svet se ji krohoče.
Čast dežele zdaj v Evropi
bo zastopala šamanka,
energetska stara znanka
že sedi v oslovski klopi.
Pravljična dežela Oz
pa resničnost je postala,
je dežela alpska, mala,
vprežena v evropski voz.
Oza pravi prebivalci,
ki vse ljudstvo davijo,
Oznovci si pravijo,
rekli so nam poznavalci.
Njihova je specialnost
o nesmislih glasovati
in pravice red teptati,
drugo jim je trivialnost.
Ker računajo le nase,
to že Ozne um presega,
zanje pa sploh ni zadrega,
če prištejejo kaj zase.
Slamnat mož tako je zmeril,
da je sedem manj kot šest,
šest pa prstov ena pest,
kdo napako bi zameril?
In ko gre za glasovanje,
kaj nekomu gre odvzeti,
pravi: »Reče se odšteti,
to računarstva je znanje.«
Moral je tako storiti,
sicer se možak iz slame
jutri že lahko vname,
nov bo moral slamnat priti.
Isto rajta pločevinar,
brez srca robot prešteva,
da mandat se mu odšteva,
spet navaden bo kovinar.
Levček plašni kalkulira,
bolje bo narobe šteti,
kot na kantah spet sedeti,
raje pač zmanipulira.
Žalosten glasuje psiček,
židane prav nič ni volje,
ne godi se mu najbolje,
ve, kaj je ujeti ptiček.
Spravijo račun papirnat,
ki ga žegna komisija,
ker izid je polomija,
vsak po svoje gre pocvirnat.
Kdo bi Oznovcem zameril,
saj je v Ozu vse mogoče,
dela Oznovček kar hoče,
voz medtem se je iztiril.
Jim zameri zgodovina:
»Tisto, kar se ti odvzame,
s silo in lažjo prevzame,
zgolj je in samo – tatvina.«
Ko se jutri stvar razčisti,
kvazi Oznovcev računstvo
se spozna kot pravoskrunstvo,
ne pomagajo juristi.
V oznovski tako deželi
polomija vsa pristane,
na smetišču pa ostane
njih računček: vzemi, deli.
Tak račun se ne izide,
Oznovcem je dobro znano,
da mehko ne bo postlano,
ko rešitev končna pride.
Matematične rešitve
Ozno spravljajo v obup,
vse sprevračajo se v strup,
ni na staro več vrnitve.
Vztrajnik Viktor
Oct 21, 2014