Vljudno vabljeni k branju pesmi z naslovom PROTESTNIKI ČEZCESTNIKI ALI BALADA O PRISTRIŽENIH OVCAH!
Kaj videti občasno je čez cesto?
Zdaj eden, dva, zdaj več se tam jih zbere,
če čredica je, včasih se zadere,
bolj krik za gmajno je, in ne za mesto.
Pocestno blejanje je to čezcestno,
katerikrat kot mala bikoborba,
je videti kot bratov Marx potvorba,
oklepanje preteklosti bolestno.
Iz avta kakšen dan možic mekeče,
o ovcah žénšče neko govoriči,
prisegel človek bi takoj, pri priči,
da ni človeško, kar tam čez rezgeče.
Da ovce smo, tam čez se pleteniči,
a vprašam se: kdo vendar meketa?
Od tam prihaja ovčarija vsa,
tam čez pustijo se brezglavo striči.
Prignali čredico so tja pastirčki,
iz tretje, mórda le četrte lige,
ker s temi nimajo nobene brige,
poslušni so, ti ovčji pionirčki.
Menda celo se eden Ovnič piše,
ime mu torej še kako pristaja,
mekeče, da je tamkaj ovčja vstaja,
med ovcami steguje vrat najviše.
Se sprva bojda tostran je sprehajal,
iskal med nami svoje ovce male,
nato so onstran ceste vse se zbrale,
za njimi se še oven je primajal.
Na tej pač strani ovc ne bo ugledal,
če še tako jih z meketanjem vabi,
se zmotil je in naj zato pozabi,
kar je doslej o ovcah bil povedal.
Tu kvečjemu dobite čvrste koze,
ki neprimerno vse so pametnejše,
bolj urne, v mislih vse hitrejše
in daleč stran od ovčje so nervoze.
Saj veste, koza je izjemno vztrajna,
popase, kar za ovco so le sanje,
je samostojna, uporablja znanje,
kar naredi, to je čistina trajna.
Neutrudno koza se naprej požene,
posamič, s pametjo, ne v blodni čredi,
ki volka bi imela v svoji sredi,
popase vse, še grm vsak užene.
Nikomur ne pusti se v nič voditi,
ne prej, ne zdaj, še najmanj v prihodnje,
nespametnega zgolj so prazne blodnje,
ki hoče kozo s silo pokoriti.
Drugače ovca, ta žival nesrečna,
ki za vodnico brez možgan caplja,
v kožuhu ovčjem volka ne spozna,
a v fatalizmu je na moč gorečna.
Ko čreda ovc brezglavo gre v spopad,
za vse namesto njih vodnica misli,
naslika ovčkam trave polne svisli,
odvede pa naravnost jih v prepad.
Ste slišali morda, da kakšni kozi,
se je kaj takega kdaj pripetilo?
Nak, njeno namreč je zagotovilo,
da pamet vedno le navzgor jo vozi.
A ovca sama, reva izgubljena,
ko znajde se nenadoma brez črede,
postane žrtev lastne svoje zmede,
v prepad ji pot naravnost je zglajena.
Naj torej čreda ovc tam le mekeče,
da vemo, kje nespamet, kje prepad,
kje konec blejajočih je ograd,
da zremo stran, kjer ovčka dol se meče.
Vztrajniki
Oct 21, 2014