Spoštovani. 128 dan se vztrajno zbirate in zahtevate pravico in resnico. Vašo vztrajnost si poslanka Violeta Tomič dovoli poimenovati - plačanci. Povsem razumljivo zanjo, ki ves čas deluje po sistemu, ki ga je zadnjič nazorno poimenoval kolega Gorenak - piškotki. Nekako takole: Violeta glas! Evo ti piškotek! Tu pa velja tudi iskati razloge, zakaj ni slišan naš glas. Glas, za katerega nočemo nobenih piškotkov, le slišani želimo biti!
Kje so danes tisti, ki so pobalinska razgrajanja po SLO poimenovali spontane vstaje in o njih poročali vsako minuto. Praktično ničesar drugega ni bilo več pomembno v državi, ni je bilo novice, ki bi se lahko kosala s "premikom vstajnika po ulici gor in dol"
Danes Vam zato ne želim brati svojih misli in besed. Danes želim z vami podeliti misli nekoga drugega...Izoblikovale so se daleč stran, a njihovo sporočilo priča, da smo si bližje, kot bi si mislili in verjeli!
"Koverni, ruski kloven, je v starih časih v cirkuški areni zabaval občinstvo med posameznimi točkami. Če ni bil zabaven, so ga dame in gospodje pregnali s prizorišča z neodobravajočimi klici in izgubil je delo.
Takšni klovni so vsi ruski novinarji zdajšnje generacije in deli množilnih medijev, ki so se ohranili do danes. Velika cirkuška arena kovernijev, ki danes zabavajo občinstvo. Če nimajo o ničemer resnem pisati, preprosto razglasijo, kako čudovita je piramida oblasti v vseh svojih pojavnih oblikah.
Tako imenovani uslužbenci v Rusiji veljajo za Putinovo predsedniško administracijo; učinkovito vodijo državo in so "naši". Vsi, ki niso "naši" so sovražniki. To dvojnost podpira velika večina zaposlenih v medijih. S svojim poročanjem razglasijo, kako dobri so "naši" in kako podli sovražniki. Novinarji in televizijski poročevalci so navdušeno prevzeli svojo novo vlogo v veliki cirkuški areni.
Iskreno priznajo, da jim podatke o sovražnikih daje predsednika administracija, da jim je naročeno, o čem naj poročajo in čemu naj se izogibajo.
Kaj se zgodi z novinarji, ki nočejo nastopati v veliki cirkuški areni? Postanejo izobčenci!
Na to se ne moreš navaditi, se pa naučiš, kako s tem živeti.
Toda cirkuška predstava vsaj ne traja dolgo in režim, ki posega po storitvah klovnovskih novinarjev, ima tako dolgo življenjsko dobo kot plesniva goba.
Preziram zdajšnjo ideologijo, ki deli ljudi na "naše" in "ne naše" ali celo "njihove". "Naš" novinar bo deležen nagrade in časti, mogoče bo celo povabljen, naj postane poslanec. Danes je novinar, ki "ni naš" izobčenec.
Ne bom opisala drugih radosti poti, ki sem jo izbrala: zastrupitev, aretacij, grozilnih pisem, navadnih in elektronskih, smrtnih groženj po telefonu. Najpomembnejše je moje delo, opisovanje življenja, kakršnega vidim..."
Spoštovani!
To so bile misli in besede Ane Politkovske, pred leti umorjene ruske novinarke. Članek so odkrili na njenem računalniku po smrti. Namenila ga je bralcem v tujini.
Česa je bila Ana pravzaprav kriva?
Da, poročala je tisto, kar je videla na lastne oči...samo resnico!
Oct 26, 2014