Spoštovani Odbor 2014, dragi vztrajniki! Resnično sem vesela in v veliko čast mi je, da sem danes zopet z vami. Da vam lahko na tem častnem govorniškem mestu, pred to 'hišo sramote', povem, kar mislim. Iskreno in z najboljšimi nameni.
Srce me boli in v prsih me stiska. Vi veste, zakaj. Strašna krivica, ki se godi našim osamosvojiteljem, Janezu, Tonetu, Ivanu in vsem nam, ki smo z njimi, ker vemo, se ne sprenevedamo, pa še komu, strašna krivica kriči do neba, do Bruslja in še dlje. Le večini Slovencev ne pride do živega.
Sprašujem se: Le zakaj? Dost' mam' vsega!!! Tako se izgovarjajo in se umikajo v zasebnost. Mnogi ostali se nočejo izpostavljati ponižanju, posmehovanju, žalitvam. Tudi tesnoba in strah, ki se že desetletja plazita okoli nas, žanjeta črvive, gnile sadove. Stanje v naši prelepi, ljubki deželici, je nevzdržno. Resnično neznosno. Počutim se osamljeno. Ignorirana sem, odrinjena v geto drugače mislečih, tistih, ki še upamo misliti s svojo glavo. Vam, VZTRAJNIKOM; bolečino lahko delim z vami. Tukaj in zdaj. To me tolaži. Pravzaprav se počutim skoraj zmagoslavno. Če bi to vedeli tudi tisti, ki ne upajo priti sem, bi bile ljubljanske ulice pretesne za vse protestnike.
Večina tistih, ki so za bedno stanje najbolj odgovorni, najbolj trdovratno kot noji tiščijo glave v pesek ali pa po črednem nagonu poslušno, ubogljivo, morda celo z navdušenjem, sledijo navideznim zmagovalcem; tistim, ki že vse od osamosvojitve, pod maskami demokracije, potuhnjeno, zahrbtno, vendar brezobzirno uspešno, igrajo dvojno igro. Na ustih so polni morale in poštenja, njihova dejanja pa so čisto nasprotje: odvratno širjenje polresnic, laži, prevare, spletke, ropanje, skratka, zločinska dejanja na vsakem koraku. Prostaško in sadistično odkrito, pred našimi očmi 'rdeča zloba' uničuje Slovenijo. NI jim mar ne za Slovence, še manj za slovenske državljane, pa čeprav se nekateri med njimi uvrščajo med mirovnike in strpneže, imajo prepolna usta miru in socialne skrbi za ljudstvo.
Nadaljujem z mislijo mojega vzornika Janeza Janše, ki jo je objavil na Twitterju. Takole pravi: 'Odbor 2014 je najbolj vztrajno, demokratično gibanje za svobodo in pravičnost v zgodovini Slovenije. Konča se lahko le z zmago.' Morda se nam prvi hip zdi, da smo tukaj zbrani večni poraženci, ker nas je malo, večkrat premalo, da bi bili dovolj glasni in nevarni za režim. Tako nam bodo še naprej sprevrženo spretno podtikali izmišljene afere z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Vrhunsko pretkani so v nepošteni igri, v kateri je dovoljeno prav vse. Tudi diskreditacija in likvidacija. Indoktrinacija otrok, bivših in sedanjih totalitaristov, je grozljivo popolna. Ko se zavem te resnice, skoraj izgubim upanje v zmago resnice-izkazice. Resnično se bojim, da smo obsojeni na poraz. Pravniški lobiji, ki diktirajo razvoj Slovenije NAZAJ v preteklost, z inkvizicijskim sodiščem in parlamentom, ki si je 15. oktobra brezvestno privoščil politični incest, je prebil vse meje zdravega razuma. Cesarji 'v novih oblačilih' se nič več se ne skrivajo za leporečjem, ki spira možgane. Sploh se ne sramujejo svoje 'golote', puhlosti, praznine. Tragično pa je, da je tudi ljudstvo vse bolj golo. Kdo bo torej pogumno vzklikal:«Cesar je gol!« Seveda, tu smo mi, VZTRAJNIKI.
Ugrabili so nam že državo, NOB, partizane in partizanske pesmi, zdaj pa nam skušajo ugrabiti še samostojnost, poteptati dostojanstvo. Dr. Dragan Petrovec si je v medijih privoščil izjavo, da smo že del zametka drhali. Zanj in njegove pajdaše smo le manjvredni, drugorazredni ljudje, ničvredneži. Zaradi mene nam lahko reče, da smo banda, svojat, sodrga, tolpa. Pa ne bo nič bolj prepričljiv kot so bili v srednjem veku, ko so hudodelcem javno sekali glave, naše puntarje razčetverili in natikali na kole, da bi ljudstvu nazorno, Igor Bergant bi rekel, sladostrastno pokazali, kaj čaka vse morebitne zlikovce iz vrst plebsa, seveda. Več kot dve desetletji dolgo mrcvarjenje Janeza Janše in sodelavcev je hujše od vsega naštetega. Celo hujše od strela v čelo, ki je še v posebno veselje »vrhovnemu«, sodobniku rabljev, Masleši.
Tudi zato še vedno vztrajamo. Vsakdo od nas je z vsakim protestom že zmagovalec. Smo kot morski valovi, ki butajo ob pošastne čeri, jih počasi a vztrajno razjedajo, krušijo, topijo, tako da od mogočne skalnate stene ostane le še pesek.
Priznanje resnice in pravice nam želijo s sovraštvom okuženi lizuni in servilni pisuni prirediti le po njihovi vulgarni dvojni meri, za utrditev neokomunistične levobežne oblasti. Samooklicani levičarji si domišljajo, da so napredni, da se žrtvujejo za ljudstvo. V naši 'narobe Sloveniji', kjer je prav narobe in narobe prav, pa so dejansko najbolj nazadnjaški, puhli, neustvarjalni, neinovativni, skratka, nesposobni, škodljivi in posledično skrajno nevarni. Črni seznam sramotilcev in izdajalcev naše domovine, njihovih imen zavestno ne bom izgovorila, ker je seznam predolg in začne me dušiti, se bo poleg 15. oktobra zapisal v anale slovenske zgodovine.
Vsakič, ko se kaj usodnega zgodi, najprej vprašam za mnenje mojo mami, ki bo kmalu izpolnila častitljivih 86 let. Kljub starosti in prav zato, jo odlikuje zdrava kmečka pamet, kritična razsodnost. Njena analitična pripomba skoraj vedno zadane žebljico na glavico. V petek, po zloglasnem 15. oktobru, pa mi je celo moja mami previdno svetovala:
»Raje ostani doma, saj vidiš, da nič ne dosežete. Premočni so. A ni škoda tvoje energije in miru. Še zaprli te bodo! Vojna v Siriji je res grozna. Samo da ne bo vojne!«
Ja, le lakota, ebola, teroristični samomorilski napadi in vojna so še hujši. Ali pa ne?
Kaj mislite ?!
Vseeno se ne dam! Kljub pomislekom in dvomom. Zavedam pa se, da je dozorel čas, ko moramo vztrajniki poiskati še druge, bolj drzne, udarne in učinkovite načine boja za svobodo in pravičnost Slovencev.
Za zaključek predlagam, da čim prej, že jutri skupaj zavzamemo ljubljanski grad in na grajski stolp našega glavnega mesta in ne Jankovičevega, končno razobesimo slovensko zastavo, ki bo kot mi zaplapolala v svobodo.
Jolanda Regouc, Trboje, 25. oktober 2014
Če mi dovolite, bi vam rada za 'piko na i' povedala pesem Janeza Janše, ki razgalja njegovo romantično razbolelo dušo. Pesem je napisal junija 1988, ko je bil zaprt na Roški. Danes je žal njegova pesem še bolj aktualna kot je bila takrat, na tiste prevratne čase.
Ko bodo dušo žrli molji, odpri vrata omare
in jih odženi stran.
Ko se bodo moje misli vračale iz onostranstva,
jih sprejmi.
Ko bodo poskušali popraviti krivice, ki bodo ostale za mano,
se jim nasmehni.
Ko bodo želeli narisati senco, večjo od drevesa,
jim pokaži sonce.
Ko bo odšlo vse in bo ostalo nič, vedi,
da smo tudi mi hoteli živeti.
(Janez Janša)
Oct 26, 2014