Spoštovani vztrajniki, spoštovani Odbor 2014 Poklonimo se vsem žrtvam totalitarnih režimov in -izmov 20. stoletja V teh dneh mineva že sto let, odkar se je do dobra razplamtela ognjena stihija prve svetovne vojne, in Evropa se je pogreznila v brezmejno gorje. A s tem, ko se je sprožil sistem zavezništev, so se v žrelu te pošasti znašle tudi obsežne kolonije v Afriki, Aziji ter Ameriki in svet se je znašel v vrtincu prve svetovne vojne.
Ob izbruhu sovražnosti se nihče ni zavedal, s kakšno morijo in materialnim pustošenjem bo ta vojna zaznamovala in omadeževala komaj rojeno stoletje. Hladna statistika nam postreže s 37 milijoni mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov ter civilnega prebivalstva. Absurd te vojne je bila doktrina generalov, da bo zmagal tisti, ki bo izdelal največ orožja za množično uničevanje, in ti poveljniki so v bitkah - brez slabe vesti - svoje vojake z lahkoto in neomejeno trošili kot naboje. Politiki in generali trdijo, da je vojna le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. To je kruti cinizem. Vojna, kjerkoli in kakršnakoli je, je vselej tragedija človeštva in moralna rana vsake družbe. Je rana, ki se sicer zaceli, a iznakažena brazgotina na duši naroda ostane za vedno.
Dogodki prve svetovne vojne so se globoko zarezali v Slovenski narod. Na bojnih poljih je izkrvavelo okoli 35 tisoč fantov in mož, kar je bila glede na številčnost naroda demografska katastrofa in velika žrtev za domovino. Poudarjam, da so vsi padli za domovino.
Po razpadu A-O monarhije se je večji del Slovencev vključil v novo državno tvorbo jugo-srbske kraljevine in začetna narodna evforija je kmalu potihnila in razočarano resignirala. Nova razmerja političnih silnic in novi geopolitični položaj Slovenije je naše junake z avstro-ogrskih front zanemaril in prezirljivo pahnil v pozabo. Toda, čeprav njihove kosti ležijo pozabljene na oddaljenih bojiščih, so se z našim pietetnim spoštovanjem do padlih, le-ti vrnili domov, a ne kot poraženci, ampak naši junaki, vredni spomina, saj so dali življenja za domovino.
Slabše se je godilo koroškim Slovencem, še zlasti pa našim primorskim rojakom, ki so prvi okusili nasilje genocidnega fašizma, ko celo niso smeli postavljati spomenikov padlih domačinov, pa čeprav so njihova življenja ugašala daleč po evropskih bojiščih. Ne smemo pa pozabiti, da so naši fantje in možje junaško in krvavo branili nacionalne meje, in da vojaki soškega leva feldmaršala Borojevića pred pohlepnim agresorjem niso nikoli bežali - to je nesporno zgodovinsko dejstvo.
Naši padli predniki so bili prezrti tudi po drugi svetovni vojni, saj je mitologija t.i. NOB premišljeno zanemarjala padle državljane nekdanje A-O.
V šolskih učbenikih in javnih občilih pa je totalitarni režim slovenskemu narodu načrtno brisal zgodovinski spomin, čeprav je iz pogorišča prve svetovne vojne izšel že bolj ozaveščen in z razvitejšim čutom za državotvornost.
Spoštovani. Širom naše domovine se srečujemo s spominskimi obeležji iz prve svetovne vojne ter z imeni padlih in umrlih v drugi svetovni vojni in z naraščajočim številom spominskih obeležij in prikritih grobišč žrtev povojnih pobojev vojnih ujetnikov in civilnega prebivalstva. Kajti, še precej po vojni, ko so se po svetu že celile rane od vsega hudega, je na poti do izbojevane državne samostojnosti bilo pomorjenih še na tisoče nesrečnikov, ki so že zadihali v upanju svobode, a so bili žrtve načrtnega izkoreninjanja in podivjanega sovraštva. Po vsej naši domovini se je v brezumju tako množično morilo, da bi se še smrt utrudila. O tem kot memento mori tuli iz že okoli 600 registriranih prikritih množičnih grobišč na desettisoče pobitih žrtev, ki so bili oropani vsega dostojanstva, tudi do imena na grobu, ali uradnih obvestil svojcem. Samo še v času turških pustošenj je slovenski narod tako trpel. Za domovino so padli vsi, ki so se borili proti totalitarnim režimom tako proti nacifašizmu, kot proti komunizmu in vsem naj velja spoštljiv spomin!
Šele ko bomo v naši družbi na široko dojeli komplementarnost totalitarnih režimov, in ko bomo do možnega minimuma zmanjšali število anonimnih grobov in grobišč, razsutih po vsej Sloveniji, in ko bodo ti zločini imenoma opredeljeni, šele takrat bomo lahko stopili na pot narodne sprave. Dokler pa se bodo širom Slovenije častili javni spomeniki tistih, ki jim je že zgodovinska stroka dokazala morilsko preteklost, bo narodna sprava le zlagana črka na papirju. Kajti, dokler bo slovenski narod obremenjen s kompleksom antične Antigone, ki je z življenjem plačala dostojni pokop brata, nam genocidnost, ki presega dimenzije Dantejevega pekla, ne bo povrnilo dostojnega miru. In v takšnem dvoličnem dojemanju naše preteklosti je cinizem brez primere ideja za postavitev spomenika vsem padlim. Takšno pilatovsko umivanje rok pa je brezsramna hipokrizija vseh, ki zagovarjajo to amoralno pobudo. Najprej smo dolžni zakonsko in fizično zaščititi prikrita grobišča in jih tudi primerno obeležiti. Dolžni smo končno tudi historično kritično opredeliti vse te žrtve. Takšno etično dejanje bi najprej morala zagotoviti vlada in sodna veja oblasti, ki za to nimata posluha že od spravne slovesnosti na slovenski Kalvariji v kočevskih gozdovh julija 1990, ko se je lahko prvič javno žalovalo. Moralna dolžnost in etični narek za legitimno ureditev grobišč pa se stigmatizira "s prekopavanjem in preštevanjem kosti".
Ne gre za noben "kult mrtvih", ampak gre za to, da se preziranim in zamolčanim družbenim skupinam povrne dostojanstvo, nacionalni zgodovini pa objektivna resnica.
Širom Slovenije se sprašujemo, zakaj toliko odkritega prezira, neporavnanih krivic, nesporazumov in krivosodja ter medsebojnega nezaupanja? Vse to tudi zato, ker v družbeni stratigrafiji z lustracijo niso bili odstranjeni s položajev ljudje, ki so v propadli Jugi prisegli partiji in socialistični državni ureditvi.
Politična puhlost in amorala v sferah javnega življenja, sta v zadnjih letih zabredli tako globoko, da je javno mnenje v državotvornost naše politike in sodne veje oblasti izgubilo zaupanje in spoštovanje do te države, ki jo razžira odkrit prezir, parada neumnosti, naraščajoča revščina, zaskrbljena nezaposlenost in beg mladih kadrov v tujino. Na drugi strani pa zavestno kršenje človekovih pravic, nesramni klientelizem, spletke in dnevne afere ter zblojeno strankarsko prerekanje zgolj egoističnih interesov. Vse to se nam dogaja zaradi nerazčiščene preteklosti, ki tiči v nespoštljivem in zanikanem odnosu do tisočih pomorjenih, ki niso hoteli na pot komunistične odrešitve, in zato smo kot narod zaklani in razklani kot še nikoli.
Dragi vztrajniki in vsi poštenomisleči sodržavljani!
Odločno in z razumom zavrnimo te odklone v naši družbi. S takšno odločnostjo, kot so se naši vojaki s puško v roki pognali proti sovražniku, se mi na osnovah sodobne demokracije in državljanskih pravic ter v okvirih etičnih norm sodobne Evrope uprimo zlu, ki razkraja naše vrednote in domovino. V rokah imamo vzvode parlamentarne demokracije, in moč javnega menja, da se lahko uspešno upremo političnim in juridičnim mefistom, da nas ne bodo še naprej vodili kvazi preroki, ki še vedno različno vrednotijo simbole totalitarnih režimov, čeprav jih je Evropska unija uradno obsodila in prepovedala. Povsem jasno pa je, da sta naša simbola slovenska in evropska zastava in že zdavnaj je napočil čas, da končno zmaga zlata zvezda nad krvavo peterokrako. Na pravi poti bomo tudi takrat, ko bomo državno suverenost Republike Slovenije dojeli kot dobrino in kot državljani odgovorno soudeležbo in ko bomo ljudje po potrebah in merilih sočloveka.
Zato tudi danes vsem, ki so dali življenja za svojo oziroma našo domovino v takšnem ali drugačnem prepričanju izrekam: Slava jim!
Vsem v tej ljubi domovini Sloveniji pa želim trajen mir in sporazumevanje, kajti le to nas bo izvleklo iz mentalnega močvirja, kamor so nas žejne čez vodo speljale nelustrirane sile mračne preteklosti in potuhnjenega dirigiranja iz ozadja. Na ta način se bomo tudi dostojno oddolžili neštetim upom, ki so prezgodaj izzveneli v strelskih rovih, grobnih jamah, breznih, rudniških jaških in v uničevalnih taboriščih vseh -izmov. Zavedati se moramo, da se je človek ločil od živali takrat, ko je poskrbel za svoje pokojne in jih dostojno pokopal. Zato dragi vztrajniki bodimo odločni na mrtvi straži državljanskih pravic, grabežljivcem oblasti pa vzklikajmo: Sic semper tyrannis!
Nov 05, 2014