Starogrški državnik Pitakos je na vprašanje, kdaj v neki družbi vlada pravičnost, odgovoril takole: Takrat, kadar v neki polis (državi) ni mogoče, da bi vladali slabi ljudje, in prav tako ni mogoče, da ne bi vladali dobri ljudje, takrat je v njej uresničena pravičnost. Druga, srednjeveška opredelitev pravičnosti pravi, da pravičnost vzpostavlja red med stvarmi, red med ljudmi, se pravi, red v družbi. Najbolj univerzalno veljavo pa obsega opredelitev velikega sholastika, ki pravi: »Pravičnost je drža (habitus), v moči katere človek s stanovitno in trajno voljo prizna vsakomur njegovo pravico.« (Akvinski)
Ko si prikličemo v spomin te opredelitve, se morda znova in jasneje zavemo, kako velika je krivica, zaradi katere se zbiramo pred sodiščem. Zavemo se, kako krivična je slovenska družba in kako velika krivica se godi Janezu Janši in Tonetu Krkoviču.
Prva opredelitev govori o tem, kakšni ljudje so za pravičnost potrebni: pravi, da je pravičnost uresničena tedaj, ko ni mogoče, da bi v državi vladali slabi ljudje, in ko ni mogoče, da bi ne vladali dobri. Toda koliko slabih, krivičnih ljudi vlada Sloveniji, dobri pa so potisnjeni ob stran ali celo – po krivem v zapor. Druga opredelitev pravi, da vladavina pravičnosti v družbi ustvarja red; toda krivice ena vrh druge v naši domovini kopičijo nevarno množino nereda in sprevrnjenosti. In končno, tista krovna opredelitev: da je pravičnost krepost, ki človeka nagiblje, da vsakomur daje, kar je njegovo. Skoraj vsak dan občutimo v raznih oblikah, kako zelo je kršeno v Sloveniji to načelo – da pravičnost vsakomur daje, kar mu pripada. Kakšne socialne in politične krivice, na drugi strani pa goljufija, koristolovstvo, kopičenje oblasti. In navsezadnje: pomislimo, koliko je Janez Janša dal slovenskemu narodu, slovenski državi vse od procesa proti četverici do danes, ko je bistveno soustvaril slovensko državnost, nato pa bil dolga leta eden redkih, ki so v družbenem življenju ohranjali prisebnost za slovensko stvar. Po vsem tem in po četrt stoletja – ali je zapor tisto, kar mu pripada in kar mu gre?
* * *
Mi, ki se zbiramo na tem kraju, smo bili od otroštva vzgojeni drugače; od malih nog nam je bil domač duh opredelitve, da pravičnost daje vsakomur, kar je njegovo, kar mu gre. Zato si le težko predstavljamo, kako hudo popačenost naravne človeške pameti povzročajo te velike krivice v glavah naših sodržavljanov – krivice, ki so predstavljene kot juridično potrjena pravica. Krivica, ki se družbeno uveljavi pod krinko pravice, ljudem maliči pamet in voljo, da ne zmorejo več presojati, kaj je res, kaj je prav in pravično. S krivično sodbo proti Janši in Krkoviču sta neposredno seveda udarjena onadva in nujni družini; toda posredno je udarjen ves slovenski narod, ker je bil z zvijačo zaveden v zmoto, v soglašanje z veliko krivico – in za to soglašanje s krivico najdemo pravi izraz le v tradiciji: po starem bi rekli, da je ta sodba premnoge Slovence pohujšala, se pravi: naredila jih je slabše, kakor so bili prej. To je postalo še posebej očitno v ravnanju politikov drugih dveh pomladnih strank: del vodilnega establišmenta si je ob procesu zoper Janšo umil roke, privoščljivo molčal ali pa z nezaslišano hinavščino govoril o zaupanju v ustanove pravne države. Naj ne omenjam tistega, kaj zdaj govorijo ljudje, ki Janše že prej niso marali.
Krivična sodba zoper Janšo torej kaže in bo v prihodnosti, bojim se, še kazala temeljno resnico o pomenu pravičnosti: da namreč s krivico ni prizadet samo tisti človek, ki ga je krivica direktno zadela, ampak da je zaradi sprevračanja ali pohujšanja človeške pameti prizadeta tudi vsa družba, v kateri se zlo krivice dogodi in uveljavi. Zlo je vselej tudi družbeno zlo: deluje tudi na skupnost in jo uničuje.
* * *
Toda ne čudimo se preveč. Pomislimo, ko stojimo tule pred sodiščem, da so tamle, 50 metrov stran, pred kavarno na Tavčarjevi ul. 4, vosovci leta 1942 umorili podjetnika Avgusta Praprotnika. Tamle zadaj je Pražakova ul. 12, kjer so skušali umoriti Marjana Sternišo, žandarmerijskega poročnika. In tamle, nekaj hiš vzhodno, stoji med Komenskega in Trubarjevo ulico nekdanji Rokodelski dom, kjer so umorili Fortunata Majdiča. Vse spomladi in poleti leta 1942. Naj ne govorim o tem, v kakšnih razsežnostih je tisti čas divjala groza v Polhograjskih hribih, na Notranjskem in Dolenjskem …
Menim, da se ob osamosvojitvi Slovenije in pozneje nismo dovolj potrudili, da bi uzrli in razumeli to bistveno stvar, katere spoznanje nam pojasni vso nadaljnjo zgodovino Slovenije in poglavitne obrise naše sedanjosti. To govorim tudi sebi. Nismo se dokopali do dovolj jasnega, temeljitega spoznanja, kako veliko zlo nas je Slovence zadelo s komunizmom in kako veliko breme so nase vzeli v dobro Slovenije tisti, ki so se v tisti težki uri komunizmu zoperstavili. V političnih umorih iz zgodnjega leta 1942 in pozneje je bil umor uveljavljen kot normalno sredstvo političnega boja – v najtežjem trenutku narodovega življenja, ko je bil okupiran. Tako so komunisti med okupacijo z umori napadli slovenski narod. Ti umori še danes niso uradno obsojeni s strani slovenske države, čeprav se nekateri, ki sem jih omenil, skorajda vidijo z oken tega sodišča in so jih vosovci v svojih spominih po vojni dokumentirali sami. Kako naj bi torej – ob takšni zgodovini, nepremagani zgodovini – dandanes ne bilo političnih procesov in političnih sodb? Čas je nepretrgana navzočnost; kar je bilo, je še in bo tudi jutri, če tega ne spremenimo. Vidite, zato mislim, da nismo dovolj premislili in spoznali, kaj se nam je v novejši zgodovini zgodilo. In če smo to spoznali osebno, vendarle nismo tega dovolj uveljavili kot svojega družbenega pogleda, kot načela slovenske državnosti.
* * *
In vendar – ne verjamem, da obstaja kakšna druga pot k prenovi kakor pot velikega in očiščujočega spoznanja o tem, kaj smo Slovenci doživeli v 20. stoletju. Osebno menim, da resnični predhodniki Janeza Janše in Toneta Krkoviča ležijo v kraških breznih; onadva sta danes v zaporu, mi pa na ulici pred sodiščem. Ničkaj obetavnega za ljudi, ki cenijo videz, ugled in moč. Toda jasnost uma in notranja trdnost, ki ju človeku daje resnica, sta vredna neskončno več kakor videz, ugled in moč. Sta skromen, toda edino realen začetek prenove, ki bo nekoč zagotovo prišla – prenove, ki bo izhajala iz dolge niti slovenskega izročila.
Bog živi Slovenijo!
Nov 09, 2014