Danes mineva 143. dan krivice, 143. dan sramote za Slovenijo, 143. dan krivosodja in 143. dan, odkar ima Slovenija edinega političnega zapornika v osrčju Evropske unije.
Spoštovani,
21. junija si na Dobu nisem niti predstavljala, da bo Janez Janša v zaporu še tudi 9. novembra. Sprašujem se, kje živim? Kot mamica se sprašujem, ali bodo moji in naši otroci odraščali v takšni domovini? Kot oseba, ki je komaj dobro stopila na pot politike, in kot ekonomistka hkrati, se sprašujem, kje na svetu je še kakšna država, ki zapira osamosvojitelje in najboljšega predsednika vlade v zgodovini države?
Ali smo se Slovenci pred 23. leti zavzemali in borili za takšno domovino?
Nikoli ne bom pozabila tistih dni pred 23. leti, ko sem se takrat kot 11-letna punčka vsako jutro zbudila in mamo vsakič znova vprašala: 'Mami, a je vojne konec? A smo svobodni?' In prišel je dan, ko mi je moja mama končno odgovorila: 'Ja, Maja, konec je, svobodni smo.'
Ja, takrat smo res vsi v to verjeli, tudi mi - otroci. Verjeli smo v našo domovino in v svobodo naše domovine. Resnica pa je, da žal tudi po 23. letih še vedno nismo svobodni. Ja, zgrožena sem in skrb zbujajoče je stanje naše države. Vzeli, ne, ukradli so nam državo! Ukradli so nam naše sanje!
Ne morem pozabiti dni, ko so obsodili Janeza Janšo. Takrat se je na socialnih omrežjih pisalo, kako so slovenska sodišča končno začela pravično delovati. Nisem mogla verjeti, kako neveden je lahko naš narod, in predvsem, kako zelo, zelo je zaveden.
Te dni pa beremo in poslušamo, kako tranzicijska levica iz zapora izpušča tajkune. Svoboden je Bine Kordež, nekdanji prvi mož Merkurja. Tajkun, ki je to veliko podjetje spravil na kolena. V delu Merkurja sem se kalila tudi sama in vem, kako zaposleni v njem trpijo zaradi pohlepa in napuha nekdanjih vodilnih.
Svoboden je tudi Ivan Zidar, ki nikoli ne bo videl zapora, saj sodišča takšnim vse odpuščajo.
Po drugi strani pa je zaprt nekdanji Elanov finančnik Pavel Koder, star 80 let, preplašen in bolan. Zaprt je, ker si je upal javno govoriti o Elanovih darilih v blagu in denarju za komunistično partijo, Udbo in njene veljake, ki še danes ne dajo miru. Zaprt je, ker je preveč govoril.
Člani Kučanovega Foruma 21 so na svobodi, osamosvojitelji pa v zaporu. Narobe svet. Kam vodi ta Slovenija?
Strah me je, tako zase, vse nas mlade, kot tudi za moje in naše otroke. Bomo res vsi, ki mislimo s svojo glavo, morali čez mejo v širni svet? Stiska je velika, delovnih mest ni, država je vsak dan bolj zadolžena, tranzicijska levica nas potiska v še večjo revščino. Do kdaj še?
Najbolj pa me je strah tega, koliko bomo morali Slovenci še pasti, da se vsaj večini odprejo oči. A bo moral slovenski narod res 'jesti travo', da se mu bodo končno odprle oči?
In tudi, kakšno krivico in težke čase preživlja družina Janeza Janše. Ali si lahko predstavljamo, da jutri po krivici in brez dokazov, na podlagi nekih domnev, obsodijo nas, našega očeta, mamo, brata, sestro? Ja, žal so v teh 143. dneh dokazali, da je tudi to v Sloveniji mogoče. Tako kot Janez Janša ali Tone Krkovič je lahko obsojen vsakdo izmed nas.
Na podlagi ovaduštva in indicev, ob pomoči krivosodja, je lahko zatrpati slovenske zapore, račun za to pa izstavljati slovenskemu narodu.
Tudi številne jame na Slovenskem so zapolnili s trupli. Tudi na Kočevskem procesu, na primer, so bile sodbe v imenu ljudstva pravnomočne. Kot danes. Zgodovina se ponavlja, partija ne odneha.
Kot mlada mamica z dvema fantkoma vem, kako zelo njuna vrstnika, Črtomir in Jakob, v teh časih potrebujeta očeta. Kljub temu, da sta majhna, verjemite, da čutita posledice te krivične obsodbe. In samo predstavljam si lahko, kakšne boje vsakodnevno bije Urška, da jima ob tolikšnih krivicah lahko sploh omogoči kolikor toliko neobremenjeno in mirno življenje. Vem, kako resnične so Urškine besede v minutah pred odhodom njenega moža v zapor, ko je dejala, da otroka ne smeta spoznavati sveta brez očeta. Globoko sem pretresena in iskreno sočustvujem z njimi.
Naredimo nekaj. Na mladih svet stoji, pravijo. Naj se naš glas sliši v deveto vas. V tem primeru za devet gora, vse do Bruslja in Strasbourga. Upam, da nas slišijo in nam pomagajo rešiti se izpod te komunistične agonije. Za vedno. Da si priborimo našo domovino zopet nazaj. Takšno, o kateri smo sanjali pred 24. leti in nas bo Evropa vredna.
Resnica vedno najde pravo pot. Včasih traja, ampak na koncu resnica vedno zmaga.
Vseeno pa, koliko časa še? Zagotovo je bilo v vsakem primeru do sedaj že teh 143 dni odveč! Vsak dan, vsaka minuta je preveč. In če odnehamo sedaj, ali bomo res lahko mirne vesti pogledali v oči svojim otrokom, vnukom ali celo pravnukom, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi oni živeli v boljši domovini? Zato vztrajajmo in si izborimo domovino, o kakršni smo sanjali!
Zato: SVOBODA JANEZU JANŠI, SVOBODA TONETU KRKOVIČU, SVOBODA VSEM NAM, SVOBODA SLOVENIJI!
Nov 09, 2014