Drage vztrajnice, dragi vztrajniki! Prejšnji teden mi je po dolgih letih prišla v roke knjiga o Ostržku. Knjiga se mi je odprla ravno tam, kjer se je Ostržek soočil z dejstvom, da je bil zaradi svoje naivnosti ogoljufan. Šel je ovadit goljufe sodniku, ki je priznal, da se mu je zgodila krivica, a prav zaradi tega vrgel Ostržka v ječo. Ko je vladar tiste dežele slavil zmago nad sovražniki, je dal odpreti zapore in izpustiti vse lopove, Ostržek pa je moral ostati v ječi, češ on ne sodi mednje. Šele, ko je rekel »Saj sem tudi jaz lopov.«, so ga izpustili ven.
Spoštovani prijatelji, prav ta absurdna zgodba me močno spominja na gnilobo našega pravosodnega, pardon, krivosodnega sistema. Še vedno odmeva nenadna izpustitev vidnega člana Foruma 21 Bineta Kordeža na eni strani ter tudi uradna zavrnitev zahteve po varstvu zakonitosti v zadevi Patria na drugi strani. Medtem ko se Ivan Zidar bojda zaradi bolezni izogiba zaporu, pa mora v njem ostati Pavel Koder. In to samo zato, ker je po prepričanju najvplivnejšega političnega botra Milana Kučana »preveč govoril« o povezavah med Elanom ter zadnjim šefom CK. Vse to samo potrjuje, da živimo v državi razrednega aparthaida. Sramotno in sprevrženo!
A primerov sprevrženosti v naši domovini kar mrgoli. Poglejte sindikalne proteste proti prodaji podjetij v državni lasti, Cerarjeva vlada pa se je zaobljubila, da bodo t. i. šampione nacionalnega interesa obdržali v državni lasti. In spet bo vse tako, kot je bilo – stara komunistična mafijska omrežja bodo lahko nadaljevala z rabotami na račun davkoplačevalcev. Seveda pa protestniki, tako sindikalisti kot Združena levica, celotni javnosti ponujajo privlačne floskule o tem, zakaj protestirajo. Ta scenarij nam je že znan iz časa vzpona nacizma – le da si tokrat pot na oblast utira radikalna levica. To je znak za alarm!
Prav tako nas morajo skrbeti fotografije pripadnikov borčevske zveze s pravim orožjem v rokah. Sprašujem se, če so to morda tisti terenci in aktivisti, ki jih je pred kratkim v enem od svojih govorov omenjal generalni sekretar zveze borcev. Ista organizacija je pred kratkim podpisala sporazum z ruskimi komunističnimi veterani, katerih predsednik je celo označil zvezo Nato za fašistično organizacijo.. In ne pozabimo, da je v borčevski zvezi še vedno ogromno privilegirancev, medtem ko aktualna vlada znova skrbi za slabšanje standardov policistov, za dimno zaveso pa ponudi nekaj novih policijskih avtomobilov. To je neodgovorno ne samo do tistih, ki nas varujejo, ampak do vseh državljank in državljanov ter do cele države. Po razvpiti mariborski vstaji se tako dogaja, da je prav vlada tista, ki policistom meče granitno kocko v glavo. Kot da nedavni uboj policista ni bil dovolj.
S tem absurdov še ni konec. Poglejte, dragi prijatelji, velik del Slovenije je spet doživel poplave. In tega je vedno več. Agencija za okolje pa namesto urejanja vodotokov gradi laboratorije v vrednosti 33 milijonov evrov. To je seveda le kamenček v mozaiku slovenskih Butal in zdi se, da tega kar noče biti konec. Vendar se bo to moralo končati.
Posvetimo se zdaj nekemu dogodku iz daljne zgodovine, namreč s poti izvoljenega izraelskega ljudstva v obljubljeno deželo. Sveto pismo stare zaveze, pravzaprav Jozuetova knjiga, namreč pripoveduje, kako so Izraelci že ob koncu poti naleteli na mesto Jeriha, oazo palm na meji med puščavo in obljubljeno deželo. Jeriha je bila s svojimi 250 metri pod morsko gladino najnižje mesto na svetu in kot tako odprto za simboliko začetka, novega rojstva, prehajanja iz dežele smrti v življenje. To mesto je bilo v tistem času neke vrste vrata v obljubljeno deželo. To je bilo prvo mesto, ki so ga osvojili v deželi »čez Jordan« (Joz 4,22). Vendar ne z lastno močjo. Po šestih dneh obleganja se je mogočno zidovje na krik ljudstva čudežno zrušilo (Joz 6,12-20). V njeni bližini je bil vzet v nebo prerok Elija (2 Kr 2), eden najslavnejših prerokov v Izraelu. Nedaleč od tega mesta je ob prelomu časa odmeval klic preroka k spreobrnjenju: »Pripravite pot Gospodu!« (Mr 1,3).
Tudi v tem času se nahajamo pred mogočnim obzidjem. Tu ne bomo rušili zidov sodišča, pač pa nevidne zidove, ki resnično demokracijo tako utesnjujejo, da ne more niti zadihati. Žal zgolj z lastnimi močmi tega ne bomo zmogli, tako kot sami od sebe niso zmogli mogočne osebnosti iz svetopisemske Stare zaveze: David, Mojzes, Juda Makabejec in tako dalje. Potrebna nam je pomoč od zgoraj. Tu ste sicer zbrani z vseh vetrov, različnih verskih prepričanj. Pa vendar, poleg odločne akcije potrebujemo tudi post in molitev. Šele potem se bodo po tej akciji dogajali čudeži. Znan je primer iz naše severne sosede Avstrije, ki so jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja zapustile sovjetske čete, ki so tam ostale od konca druge svetovne vojne dalje. Ta nenaden in za mnoge presenetljiv odhod iz države, ki je predstavljala velik strateški pomen za sovjetski imperij, se je zgodil po tistem, ko je frančiškanski pater Petrus Pavliček organiziral množično molitev rožnega venca, ki je sprožila čudež, saj so Avstrijci še naprej ostali v enotni državi, vse tuje vojaške sile pa so se od tam umaknile. To je bil tudi prvi prostovoljni odhod sovjetskih čet iz kakšne države do začetka obdobja reformističnega sovjetskega voditelja Gorbačova. Nemci žal niso imeli takšne sreče, saj je vzhodni del prej enotne Nemčije postal nova komunistična država z imenom Nemška demokratična republika kot satelitska država sovjetskega imperija. Koliko je bila ta republika res demokratična, pa dokazujejo številni poskusi prebega čez železno zaveso, ki jo je še najbolj slikovito simboliziral berlinski zid. Prav isti zid, ki je bil pred četrt stoletja porušen in ni padel sam od sebe. In ni padel na obe strani, kot nas prepričujejo tisti, ki so po neuspelem projektu socializma s človeškim obrazom nenadoma postali največji demokrati. In seveda vsi tisti, ki so v času prejšnjega sistema skrbeli za likvidacijo prebežnikov ter za pregon tistih, ki so žalovali za žrtvami komunističnih pokolov, sedaj pa imajo oblast nad celotnim pravosodjem. Prav zato je še bolj potreben post, molitev in seveda odločna akcija.
Drage vztrajnice, dragi vztrajniki! Naredimo z Božjo pomočjo konec temu barbarstvu in tej nekulturi laži. Zato za dvajset sekund zavpijmo, spustimo krik, tako kot nekdaj Izraelci pred tem nevidnim zidom, tem slovenskim berlinskim zidom. Tako kot pravi pesnik Kajuh: »Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas!«
Svoboda Janši, svoboda Krkoviču, svoboda Črnkoviču, svoboda Sloveniji!
Ivan, Tone, Janez, mi smo z vami danes!
Ljubljana, 10. november 2014
Nov 11, 2014