Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom Čelist in prva violina!
Orkester je skupina uigrana,
določena v njem slehernemu vloga,
kot zakon vselej note vsak uboga,
pravila ta so vendar dobro znana.
A najdejo žal takšni se sestavi,
v katere kdo kdaj mimo not poseže,
jim partituro priredi, obreže,
počno to znani vsem nepridipravi.
Ko prihrumijo lažni dirigenti
in glasbeniki vloge izgubijo,
ko na pomenu gluhi pridobijo,
premaknejo se zlahka fundamenti.
V orkestru je pred leti zadonelo,
ko prvo violino prepustili
so novodošli muzikalni sili,
človeku, ki igral je zmeraj čélo.
Kako je s čéla naglo presedlal,
se stroka je seveda začudila,
a brž potihnila so vsa trobila,
saj tak ukaz jim dirigent je dal.
Se dirigenta po pravilu malo vidi,
večinoma pri tleh se raje skriva,
godala razna le naprej poriva,
po malem vsako, dokler se ne spridi.
Povzpel navzgor se naglo je čelist,
ker dirigentu se je zahotelo,
da zanj čelist nastavi svoje čêlo,
ki dobro vsem je znan karierist.
Kako zdaj violino bo igral,
čelist si kajpak glave belil ni,
mu dirigent tlakuje vse poti,
on čêlo svoje bo v zameno dal.
A ker možak je naš samo čelist
in čélo isto ni kot violina,
kot siva črna ni in ne belina,
težko bo shajal čêlar kot solist.
Zato vnaprej posnetke priredijo,
na play-back ves orkester zaigra,
ga dirigent v ozadju uravna,
da zaigral bi znano melodijo.
Po taktu se čelist zdaj povzdiguje,
pomemben samemu se zdi kot prvi,
čeravno je le akrobat na vrvi,
ki se za vratom stalno zateguje.
Misleč, da violino prvo vodi,
na play-back ko orkester poigrava,
čelist se s čêlom v steno zaletava,
mu glava od udarcev vse bolj blodi.
Prav redno v neki ambient zahaja,
uteho išče čelnim tam težavam,
podobnim lastni natolcuje glavam,
pri viru istem vsak dan se napaja.
Ga v tistem ambientu so dobili,
ko s čêlom je brez takta muziciral
in sebe poln glásno paradiral,
ni da o tem bi dalje govorili.
Čelist nikakor dejstva ne sprevidi,
da zateguje krog vratu se vozel,
da on edini bo pregrešni kozel,
saj vodijo mu misli zgolj prividi.
Kot v čêlo bi si smrtni strel zadal,
čelist usodi kozla še kljubuje,
a čêlo razboleva se vse huje,
še sebi bi slovo najraje dal.
Nazadnje se tako mu dogodi,
kot nekdaj s hudodelci so ravnali,
na čêlu kot živino jih štempljali,
jih s tem zaznamovali za vse dni.
Za koga čêlo bo potem nastavljal,
čelist, ki vzel je prvo violino?
Izpljunejo ga kakor kislo vino,
po krčmah se brezglavo bo postavljal.
Za vselej bo čelist zaznamovan,
ker je zavestno igro lažno vodil,
o njem muzikolog prav vsak bo sodil,
da bil je po pravici izigran.
Zato vsem spoštovati je načelo,
naj níkdar se v orkester ne posega,
orkester ni kot kakšna gosja vprega
in glasba ne za vsako trdo čêlo.
Vztrajnik Viktor
Nov 14, 2014