Njihov strah je prevelik, da bi tako velikega demokrata pustili na svobodi. Njihova duša je majhna.
Spoštovane vztrajnice in vztrajniki,
rodil sem se in odraščal na obali. Zelo dobro se spomnim, kako je v času Jugoslavije vladala redukcija elektrike, gorivo je moj oče točil na bone in sicer na parne oziroma neparne dni. Zaradi hiperinflacije je zjutraj kupil kruh za 50 milijonov, ki je popoldan stal že 110 milijonov dinarjev. Ko sva šla čez mejo, se spominjam, da je oblekel več jaken ali več parov hlač, saj so nam cariniki ocarinili vse, kar so lahko – od gotovine do osebnih predmetov. Leta 1991 me je kot 15 let starega mulca oborožen vodil po ulicah na obhode našega mesta. Takrat svojim vrstnikom nisem smel razlagati, da imamo doma božično drevesce in jasli. Spomnim se tudi, da v šoli nisem smel povedati, da je oče glasoval za Demos.
Danes živim v svobodni Sloveniji. Moj oče je žal pokojen 10 let. Tako kot je živ spomin nanj, tako živ je tudi spomin na tedanje čase. Nihče, ampak res nihče me ne bo prepričal, da so bili tedaj boljši časi. V sosednje države potujem brez carinske kontrole, le z osebno izkaznico, na trgovskih policah je ponudba skoraj enaka tako v Sloveniji kot v Italiji ali Španiji, plačujem v evrih. In vendar... nisem svoboden. Zato Vas, spoštovani vztrajniki, sprašujem, koliko časa nam bodo še vladali jugokomunistični ostanki, te mrvice zločinskega režima?! Ti, ki malikujejo množične morilce, osamosvojitelje pa pošiljajo v zapor. Sprašujem Vas kdo je najbolj zaslužen za našo samostojno domovino?! Je to mar Roman Jakič, ki je skupaj z Milanom Aksenitijevićem nasprotoval temeljem osamosvojitve. Je to mogoče Jožef Školč in celotni tedanji vrh LDS-a, ki je še 25. junija 1991 skušal preprečiti osamosvojitveno slovesnost?! Ali je to morda šef Udbomafije mali rdeči škrat Milan Kučan, ki še danes uničuje našo državo?!
Ne, spoštovani državljani, obrambni minister ob osamosvajanju ni bil nihče drug kot Janez Janša, ki se je skupaj s pogumnimi in zavednimi somišljeniki boril in izboril samostojno Slovenijo. V tej isti državi so ga jugokomunistični ostanki po krivici zaprli. Njihov strah je prevelik, da bi tako velikega demokrata pustili na svobodi. Njihova duša je majhna.
Mi pa nimamo strahu. Naša duša je velika in premore več moči kot nam oni lahko zadajo bolečin. Dokler ne bomo svobodni, ne bomo odnehali. Dokler ne bomo osvobojeni, bomo vztrajali. Dan za dnem, noč za nočjo. Za Janeza Janšo, za edinega političnega zapornika v osrčju Evrope, za vsako krivico v sodnih postopkih ter za pravico in resnico. Nič nam ne morejo te mrvice komunističnega režima, kot so Masleša, Fišer, Klemenčič ipd. Nekega dne bom svoboden. Nekega dne bomo svobodni in osvobojeni, oni pa bodo večno zasužnjeni v svoji majhnosti in s svojim malikovanjem komunističnim veljakom. Ali kot piše Janez Janša v knjigi Kultura življenja: »Tisti, ki so hoteli z aretacijami in represijo ustaviti slovensko pomlad, vztrajajo. A vztrajamo tudi mi. Svojo izkušnjo smo zelo drago plačali. Tokrat bo, če bodo spet posegli po podobnih represivnih sredstvih, prišla prava pomladna nevihta. Roška ni umrla.«
Svoboda Janezu Janši, svoboda Sloveniji!
Sebastian Pavčič, 18. november 2014
Nov 18, 2014