SPREMLJEVALCI V DEŽELI OZ
Saj pomnimo čarovnika iz Oza,
razkrili so nekoč ga kot sleparja,
kot lažnega dežele gospodarja,
ki slepa ga vodila je nervoza.
Možak slaboten, drobcene postave,
preplašen se je za kuliso skrival,
skoz mikrofon pa bes in moč razlival,
izpiral Oza prebivalcem glave.
V deželi pravljični, imenovani Oz,
dogajajo spet čudne se reči,
je res, kar fikcija drugod se zdi,
kjer vleči ne pustijo se za nos.
Naj eno teh reči samo povemo,
čeprav vseh skupaj skoraj je nešteto,
kot bi v deželi kaj bilo zakleto,
premaknjeno, to zlahka reči smemo.
Skupina Oznovcev prevzela je nalogo,
da sproti zapisuje in ovaja,
kaj pred palačo pravde se dogaja,
kdo kakšno tam je bil zasedel vlogo.
Si Oznovček posnetke ogleduje,
kaj ta je in kaj drugi danes rekel
in jutri kdo pred kamero bo stekel,
potem o tem v štabu se modruje.
Premnogi Oznovec se Mitja imenuje,
kar šefovsko, starinsko je ime,
simbolno mnogo pač ime pove,
zveni domače, pa je vendar tuje.
Z imenom tem se Oznovce strahuje,
tako mendá med njimi se verjame,
če Ozar pod zaščito te prevzame,
na svetu ti ne more biti huje.
Postala je pri Oznovcih folklora,
da gibanje sovražno budno spremlja,
v bran dežele Oz in nje ozemlja,
ker pač resnica zanj je nočna mora.
Si Oznovec vse sproti zapisuje,
kar slika in pa zvok mu le ponuja,
prenosov shodov níkdar ne zamuja,
posnetke vse precizno pregleduje.
To ni do slike in glasu ljubezen,
ga žene množična samo psihoza,
in strog ukaz čarovnika iz Oza,
to znana vsem je oznovska bolezen.
Da kronično bolezen bi zdravíli,
nikar ne pade naj ljudem na misel,
s tem Oznovci zgubijo ves svoj smisel,
ki so rodove štiri ga gradili.
Ne zmenijo ljudje se za parole,
ki v Ozu niso še doslej zboleli,
in ki ob Oznovcih so dozoreli,
v en glas porečejo vsi takole:
»Kar ti počno, nazadnje kaj nam mar,
najbolje je v bolezni jih pustiti,
na daleč se sirotam izogniti,
ki niso sami sebe gospodar.
Odmeva do nebeškega tja svôda,
da enim gospoduje le denar
in da vseh Oznovcev je gospodar
njih magična duhovna nesvoboda.
Za nesvobodo končno kaj nam mar,
svobodno sami so si jo izbrali,
med njimi mnogi zanjo se prodali,
misleč, da cenil jih bo gospodar.
Če nesvobodo so dobili v dar,
pustimo jim po oznovsko živeti,
nikakor pa tegá nič več početi,
za javen, torej tvoj in moj denar.«
Pesem Viktorja Vztrajnika
Nov 21, 2014