Kdaj bo slovenska družba svobodna in demokratična? Ko bo padel ta zdi okrog nas in v nas samih in bo porušena ograja iz bodeče žice zlaganih zgodb o naši zgodovini in sedanjosti.
Dragi vztrajniki,
že pet mesecev se zbirate, dan za dnem, pred to hišo, ki naj bi bila trdnjava pravice v Sloveniji. V resnici pa je tako, da prihajate vi sem varovat pravico pred tistim, kar se dogaja v tej hiši. »Mi točno vemo, kam hočemo priti,« je rekel tisti, ki sedi na prestolu v temle kafkovskem gradu, predsednik vrhovnega sodišča. S to izjavo, ob kateri se poštenemu človeku dvigujejo lasje na glavi ali zastane kri v žilah, je povedal veliko: tudi najhujša kršenja zakonov niso nobene napake, stvar človeške zmotljivosti, ampak so povsem namerne poteze , del načrta, ki se izpolnjuje z vso prisebnostjo in brezkompromisno odločnostjo. Vaše vztrajanje je odločni »ne« temu natančnemu načrtu, tej strašljivi sprevrženosti, ki hoče s pravnimi sredstvi uveljaviti nepravno stanje. Obsodbe zoper Janeza Janšo, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča so dvignile pokrov in končno so se oglasili številni prizadeti s pravosodno krivico, ki so bili obsojeni na molk. Z vašo pomočjo so dobili glas, z vašo pomočjo je dobila glas ranjena pravičnost v Sloveniji.
Že pet mesecev se zbirate,: vztrajno, mirno in dostojanstveno, a odločno. Za kaj?! Za pravico! A ne samo za pravico, tudi za resnico! Sončni pripeki, še večkrat pa deževnim nalivom in sedaj tudi mrazu kljubujete zato, ker stojite tu na straži resničnosti in pameti. Obe sta bili iz slovenskega javnega prostora izgnani z vsemi sredstvi in ta prostor je bil skrbno obdan z ograjo iz bodeče žice in z zidom, višjim in trdnejšim od Berlinskega zidu. Sedem desetletij stoji ta ograda in se obnavlja iz dneva v dan; v zadnjih letih se je še povišala. Njeno zidanje in obnavljanje je glavni in skorajda edini uspešni projekt v samostojni Sloveniji. V ta projekt so vključeni tako mediji kot šolski in akademski sistem, velik del uradne politike in pravosodja; številni umetniki, ki s prizadevnostjo nekdanjih udarniških brigadirjev vzidavajo v ta zid svoje maloumne domislice in konceptualistični kič. In tu so seveda še dobri stari provokatorji, ki so se iz gostiln, čakalnic in trgovin preselili na spletna družbena omrežja. Ta zid, ta reakcionarni družbeni proces vrnitve v strašne in nore socialistične čase določa vse, in na koncu koncev je zaradi njega z gospodarstvom, šolstvom in mediji tako, kot je; zaradi njega stojimo tu in skušamo rešiti resnico in pamet; zaradi njega gre Slovenija rakovo pot. Ne morem, da ne bi ob tem navedel besed, ki jih je nekoč tu izrekel dr. Ivan Štuhec: »Kdor tega ne vidi, je slep ali nor.« Vi, dragi vztrajniki, zagotovo niste ne slepi ne nori; zato ste deležni sramotenja, zasmeha in drugih oblik primitivizma, s katerimi si daje spričevalo in se ponaša velik del slovenske t. i. kulturne javnosti, ki v resnici ne dela drugega, kot da stražari ta zid. Najhuje je, da sta ta zid in ta ograja zgrajena tudi v človeških glavah: zato ju toliko ljudi ne vidi in v tem, ko mislijo, da gredo naprej, v resnici tolčejo z glavo ob ta nevidni beton. Najtežje je varovati pamet, kadar je napadena tako, od znotraj. Takrat je nenormalno videti normalno in normalno nenormalno. Vaša velika zasluga je, da se vsega tega niste ustrašili in ste tu, ko klic pravičnosti in svobode to zahteva.
Kdaj bo slovenska družba svobodna in demokratična? Ko bo padel ta zdi okrog nas in v nas samih in bo porušena ograja iz bodeče žice zlaganih zgodb o naši zgodovini in sedanjosti, in ko bo vsako leto spominski pohod po poteh z lažjo okupirane Slovenije; in ko bomo vsak zase, vsak dan naredili ta obhod, zato da se laž ne bo vrnila in zaprla pameti v ječo. Daleč je do tja, nedvomno, a morda ne tako daleč, kot hočejo častilci starih časov, da bi verjeli. In da bi obupali. Ne bomo! Vi ste ta pohod že začeli – hvala vam! Svoboda Janši, Krkoviču in Črnkoviču! Živela demokracija! Živela Slovenija!
Brane Senegačnik, 22. 11. 2014
Nov 22, 2014