Enakost pred zakonom je ustavna kategorija. Institucionalno pravo in postopki naj bi bili v demokraciji in svobodi zagotovilo za pošteno sojenje.
Spoštovani vsi, ki v vas prekipeva nezaustavljivo hrepenenje po svobodi, demokraciji, pravici in resnici!
V čast in ponos mi je, da smem spregovoriti na tem pomembnem mestu, ki se bo tako, kot so se Roška cesta, Poljče, Kočevska reka in Pekre, klesalo v slovensko zgodovino. Za to gre že na tem mestu zahvala vsem vam, dragi domoljubi, ki se vsakodnevno zbirate in pričujete za resnico. Velik navdih v razmišljanje so bila zame številna osebna pričevanja prav tu pred vami. Kontekst njihovih besed je v meni še bolj podžgal žejo po resnici in pravičnosti.
Nekateri pravijo, da resnica boli. Najbrž res, a je obenem zdravilo. Hkrati pa tisti, ki so nas starši kot otroke vzgajali v tem, da je treba govoriti resnico in da je laganje grda zadeva, vemo, kako boli, če se nam ali komu drugemu godi krivica na osnovi laži. Ena in ena ne more biti tri in črno je vedno črno in ne more biti belo. Žal to danes ni samoumevno, sprenevedanje in laž sta celo sprejeti kot pomembni vrlini pri nekaterih v politiki, kulturi in gospodarstvu.
Nikoli odgovorjeno vprašanje »Kaj je resnica«, ki ga je Pilat pred 2000 leti retorično postavil na najbolj znanem krivičnem, za takratno dojemanje političnem procesu, največ pove o tem, kaj je resnica. To je, da je še tako lepo ubesedena resnica zgolj lahko tehnična resnica, polresnica ali, bognedaj, celo njeno nasprotje, to je laž. Za resnico so nekateri pričevali, trpeli, zanjo dali vse, kdaj tudi lastno življenje. Tako pričevanje za resnico je izraz največje možne svobode uma in duha. »Resnica vas bo osvobodila« beremo v evangeliju. Resnica je orodje, ki iz sužnja naredi svobodnega. Kaj je večja sužnost kot to, da človeka na vsakem kotičku zemlje ob vsakršnem času trga od tesnobe zaradi laži, ki jo iz dneva v dan prikriva in iz katere živi? Se še spomnite starejšega povojnega likvidatorja iz Možinovega dokumentarca »Zamolčani – moč preživetja«? Govori zgodbo, ki jo privzgojena laž ob koncu ni uspela zadržati, da ne bi privrela na dan. Ob tem se začuti prehod iz sveta laži v svobodo, čeprav ob pomoči kratko zvrnjenih kozarčkov. Nekateri so se osvobajali šele tik pred zdajci, preden…saj veste kaj, večkrat tudi ob pomoči spovednika, o katerem se pa ni smelo vedeti. Danes živimo trenutek, ko ima umazano poslanstvo izkrivljanja dejstev in širjenje laži preko sredstev javnega obveščanja pri nas, 23 let po osamosvojitvi in formalni demokratizaciji, hegemono pravico. Danes proizvedena evidentna laž, izstreljena v na plitkosti in potrošništvu utemeljeno javnost, zveni resnična, ker je to pač najenostavneje kupiti. Kot zdravilo za nihilizem in lastne frustracije. Se spomnite zgodb o zasebnem letalu prvega predsednika slovenske vlade in o travi, ki naj bi jo jedli po osamosvojitvi, o kardinalovem sinu, o fantomski avstralski kliniki, o dveh milijonih za stranko in njenega predsednika na naslovnici nekdaj »samostojnega časnika za samostojno Slovenijo«, o služenju denarja na račun prodaje orožja na Balkan, o državnem udaru ob Depali vasi, o prizadetih, pretepenih in celo mrtvih otrocih? In o mitih ter zlorabah, ki govorijo o pogumnem kurirčku Tončku, pa o ustreljenih medvedih in nataknjenih trofejah? Laž je po poljskem filozofu Kolakovskemu nesmrtna duša komunizma, manipulacija z dejstvi in ljudmi pa vsakdanja praksa. Tako nesmrtna kot duša zločinskega nacizma, a z njim so hvala bogu naši evropski prijatelji že davno opravili. Komunizem in ideja nasilne revolucije pa še vedno strašita po slovenskih tleh.
Janez Janša in Tone Krkovič sta že peti mesec zaprta in odstranjena na osnovi tožbe in sodbe, ki sta vse prej kot to, kar bi morali, biti, to je utemeljeni na dokazih, pravičnosti in resnici. Velikokrat sem, še v prejšnji državi, na televiziji videl napis na italijanskih sodiščih »Zakon je za vse enak«, na stenah sodišča pa razpelo tistega, ki je za absolutno Resnico pričal do konca. Ne samo, da je še danes v naši Sloveniji režimo kletno pomisliti na kakršnokoli razpelo v javnosti, celo aksiom civilizacije, ki je enakost pred zakonom, je danes tepihovan in poteptan do skrajnosti. Tako kot so Judje preračunljivo v svobodo izbrali Barabo, v smrt izročili pa tistega, ki je pričal za in ki je bil Resnica sama, tako so danes v sicer navidezno svobodo (ker to pač ni prava svoboda) po Sloveniji poslani mnogoteri »Barabe«, v zaporniško celico pa vtaknjena pokončna in klena moža slovenske osamosvojitve in demokracije. Danes nas preko medijskih spinov prepričujejo, da je slovenski pravosodni sistem na ravni evropskega, čeprav že enostavno brskanje po spletu privede do poraznih rezultatov in dejstev glede učinkovitosti, da o že tolikokrat omenjeni pravičnosti niti ne govorimo. Lestvica pokaže, da je pravosodni sistem glede tega tam, kjer je slovensko državno gospodarstvo pri korupciji, torej na zadnjih mestih številnih analiz. Temu ste in so priča mnogi, ki so tu pred Vrhovnim sodiščem pričevali o svojih zgodbah in krivicah s strani pravosodnega sistema.
Enakost pred zakonom je ustavna kategorija. Institucionalno pravo in postopki naj bi bili v demokraciji in svobodi zagotovilo za pošteno sojenje. Zagotovilo za to, da se krivice ne bi dogajale, sploh pa ne zlorabe. Zato zadnje čase ni bilo mogoče preslišati utemeljevanja nekaterih potez in postopkov zakonodajne veje oblasti na osnovi t.i. naravnega prava, ki naj bi bilo tisto, ki bi v primeru »nepravičnega« institucionalnega prava stvari postavilo na svoje mesto. Ta nov, izredno nevaren, pristop za potrebe prilagajanja trenutnih političnim potrebam je bil uporabljen ad-personam, to je za odvzem legalno in legitimno pridobljenega ter s strani istih zakonodajalcev potrjenega poslanskega mandata Janezu Janši. Vse v kontekstu parol »zaustavite desnico«, »najprej diskreditacija, nato likvidacija«, »politiki Janeza Janše je treba narediti konec« in »Janeza Janšo je potrebno sfu….«. In ne glede na številna in zelo večinska mnenja ustavnih in drugih pravnikov (tudi z nasprotnega političnega pola), da je to grob poseg v aktivno in pasivno volilno pravico ter eklatantna kršitev človekovih pravic ter začetek demontaže ustavnega reda Republike Slovenije. Če reflektiramo razmere v zgodovino: na osnovi zlorabljenega naravnega prava so nacisti zaplinjevali in sežigali Jude, izločali bolehne in šibke ter vse ne Arijce, ki so »ogrožali« napredek in dobrobit nacije po predstavah nacistov. Na podobnih osnovah je svoje in predvsem ne svoje otroke žrla tudi stalinistična revolucija. V kontekstu povedanega je zelo dobro razumljiva tukaj izpostavljena zahteva po lustraciji, ki je bila izvedena v posameznih državah nekdanjega vzhodnega bloka. Tam je danes demokracija trdna in zasidrana, ekstremni odkloni od nje so marginalni pojavi in v medijih ne vredni pozornosti oziroma zgolj v kontekstu opozarjanja na nevarnost obujanja totalitarnosti in režima. Tam je danes gospodarska rast in upanje v boljše čase. V letu 1990 je v Sloveniji formalno odhajajoči režim v povezavi z lustracijo preko svoje medijske propagande, ki še traja, v javnost spustil strahove po maščevanju in revanšizmu. Da nekdo grdo gleda in mu že iz oči sije želja po maščevanju. Kako nesramna in podla Laž. Velik poklon in zahvala na tem mestu gre slovenskemu največjemu državniku, domoljubu, demokratu, poštenjaku in vizionarju dr. Jožetu Pučniku. Jože Pučnik ne bi kot človekoljub, ki je krivico trpel kot malokdo, nikoli zmogel misli, še manj pa dejanja po maščevanju. Lustracija za demokrata pomeni spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva kogarkoli, obenem pa za posameznika odvezo in osvoboditev od spon preteklosti. Zasleduje zavezo, da je pravičnost brez razumevanja in usmiljenja trdosrčna, usmiljenje in razumevanje brez pravičnosti pa nepošteno in naivno.
Še kako dobro podoživljam in čutim trenutke in dogodke z začetka slovenske pomladi. Spomnim se DEMOSA in zanosa. Dobrih osemnajst mi jih je bilo, ko sem aprila 1990 dvakrat odšel ponosno na volitve. Prepričan, da nas drugače misleče nikoli več ne bo doletelo šikaniranje in pomilovanje in bomo enakopravni mladostniki ter državljani. Predvsem pa tudi to, da sem resnično verjel, da je tudi druga do takrat privilegirana stran spoznala zablode izključevanja in stranpoti enoumja. In da sta tudi drugi strani demokracija in demokratična razprava podlaga za skupno dobrobit in blaginjo. V luči današnjega boja za ohranjanje privilegijev in pridobitev iz prejšnje države spet na račun drugorazrednih, je žal to bila čista, dobronamerna naivnost. Dobro se spomnim tudi tega, kako smo verjeli v iskrenost odhoda slovenskih delegatov z zadnje seje CK ZKJ. Da je bilo to očitno bolj marketinška poteza in preračunljivost za obstoj v krogu oblasti, moči in denarja, kot pa iskreno zavezo demokraciji, je danes tudi kristalno jasno. Manipulacija je uspela in še vedno uspešno vztraja. Zato stojimo in smo tam, kjer si kot demokrati in zavezani k skupnemu dobremu ne bi želeli stati.
Zato danes, na izkušnji utrjeni, mogoče še bolj kot pred 24 leti, želimo svobode in demokracije. Želimo, da se prebudi civilna družba v vseh odtenkih slovenske pomladi. Da se nesporazumi znotraj slovenske pomladi zaradi posvečenega skupnega cilja izhoda iz sužnosti končajo. Da se na tej novi osnovi rodi nova, prava, ne od notranjih krtin prestreljena Združena demokratična opozicija Slovenije. Na tem mestu z vsemi vami upam na NOVI DEMOS, kot ga je v svojem nedavnem prispevku duhovno utemeljil prof. Justin Stanovnik. Če tega ne bo, ne bo prihodnosti za naše otroke in vnuke, kaj šele za nas, ki smo danes starejša in srednja generacija.
Ob misli na prihodnost vedno gledam na otroke in mladostnike. Mnogim otrokom v preteklosti je bilo, in mnogim je tudi danes, težje, res je. Toda ali ni hujšega, kot to, da človek gleda njihovo trenutno brezskrbnost in relativno blagostanje, obenem se pa zaveda, da to, zaradi tega, ker si nekateri starejši nočejo priznati dejstev oziroma namenoma, pod krinko ideologije, ščitijo samo svoj trenutni ozki interes, ne more trajati. Da nič na tem svetu ni samoumevno in od nekod dano. Da življenje zahteva osebno odgovornost. Brez tega se vedno znova ponavlja postopno izginjanje ustvarjalnih sil, energije, vitalnosti, doseženega standarda in blaginje ter propadanje doseženih vrednot in institucij.
Spoštovani vsi, ki v vas prekipeva nezaustavljivo hrepenenje po svobodi, demokraciji, pravici in resnici! Če sem začel ta moj zapis s Svetim pismom, mi ob koncu dovolite, da z njim tudi zaključim. Z vami želim deliti optimizem, s katerim nas vztrajno opogumlja:
»Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«
Bog blagoslovi in opogumi vse, ki zaradi resnice trpijo krivico. Bog blagoslovi Toneta Krkoviča! Bog blagoslovi slovenskega osamosvojitelja, borca za demokracijo in državnika Janeza Janšo ter njegovo družino!
BOG BLAGOSLOVI DEMOKRATIČNO IN SVOBODNO SLOVENIJO!
Hvala in srečno!
Mag. Tomaž Slokar, 15. 11. 2014
Nov 16, 2014