Zdaj je naš čas. Zatorej, vztrajajmo!

Predragi vztrajniki in prijatelji ter vsi imenitni govorniki, ki so stali pred to stavbo tukaj za mano, vi vsi ljubite pravičnost in svobodo, zato se dan za dnem zbirate iz različnih krajev; tako je, v vsem tem času postali smo prijatelji. Spominjam se prvega dneva, ko ste začeli veliki pohod proti peklenskemu sodstvu. Spominjam se dneva, ko ste se s kar štirimi avtobusi odpravili na sedež Sveta OZN za človekove pravice. Prehodili ste dolgo pot in izbojevali veliko zmag.

Ker leta 1991 nismo izvedli lustracije in naše države nismo naredili pravične in svobodne, se zgodovina ponavlja. Kljub samostojnosti in demokraciji, svoboda ni nikoli nastopila. Zdaj pa trka na vrata, čedalje močneje in siloviteje, kajti brutalnost odmirajočega totalitarnega reda ponovno bruha ognjene zublje po deželi.

In še enkrat je narod vstal; z nenasiljem, pravico do svobode govora in zbiranja, se je soočil s sovragom. Ljubljana je ponovno postala svetla točka v zavesti človeka. Nikoli v zgodovini Slovenske države ni bilo trenutka bolj častnega in navdihujočega, kot ko se je narod soočil s krivičnostjo sodstva ob boku trpečih ljudi. Z vsem dolžnim spoštovanjem se moramo zahvaliti tistim Slovencem, ki se borijo za demokracijo in svobodo proti sprevrženosti in privilegijem starih-novih elit.

Imamo formalno demokracijo, toda skoraj vse centre moči zasedajo ljudje, ki so si oblikovali mišljenje in metode vladanja v času enostrankarskega sistema, najsi v njegovih povsem totalitarnih, najsi v bolj liberalnih, vselej pa nedemokratičnih obdobjih. Tudi formalna delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvršno ni prinesla sprememb v upravljanju države in v odnosu do ljudi. Oblast je ostala v rokah ljudi prejšnjega režima, ki njeno izvajanje nadaljujejo po starem vzorcu enotnosti oblasti. Za ta vzorec je značilno, da se najpomembnejše državne odločitve sprejemajo v zaprtih krogih dejanskih nosilcev politične moči, vlada, parlament in sodstvo pa so samo orodje za njihovo legalizacijo in prevajanje v splošno obvezne pravne norme. Dejanski nosilci oblasti se v takem položaju vedejo, kot da so nad pravom, kot da v ničemer niso vezani z normami pravnega reda. Protiustavno ravnanje nekaterih sodnikov, tudi ustavnih, postaja normalen pojav.

Še ena razsežnost se je pokazala, ki pa je veliko bolj grozljiva, in sicer sodstvo se uporablja za (oprostite na izrazu) »sfukanje«, če uporabim besedo šefa Vrhovnega sodišča Branka Masleše, državljank in državljanov Republike Slovenije. Torej za popolno uničenje človeka, njegove družine, s tem pa poskus ustrahovanja preostalega dela državljanov.

Od Grintovca na severu do Snežnika na jugu in od Lendave na vzhodu do Pirana na zahodu se vije Via Dolorosa, krvava pot, ki pa vendarle postaja pot iz teme v odrešenje. Že desetletja se poskušamo obraniti komunističnega zla, zdaj smo ga pa prijeli za vrat in ta se je začel dušiti na zaprašenih cestah in ulicah ter institucijah države. Zdaj tukaj pred Vami vam rečem, da je zlo v pravosodju na svoji smrtni postelji in samo ena stvar je negotova in sicer koliko nas bo pogreb krivosodja na koncu stal.

Danes hočem povedati Ljubljani, danes hočem sporočiti celotni Sloveniji, danes hočem povedati državljankam in državljanom Slovenije, da ne bomo nikoli odnehali. Zdaj je naš čas. Tako je, zdaj je naš čas in nobena totalna oblast nas ne bo ustavila. Zdaj je naš čas. Nobeno krivosodje, kršenje človekovih pravic nas ne bo ustavilo. Noben odhod v zapor nas ne bo ustavil. Zdaj je naš čas. Nobeno ustrahovanje in grožnje nas ne bodo ustavile. Zdaj je naš čas. Niti izpuščanje pravih zločincev in odlikovanje zločincev nam ne bo vzelo poguma. Zdaj je naš čas. Kajti sanj o svobodi ne more nihče zatreti in mi smo na poti v svobodno deželo.

Zatorej nadaljujmo naše vztrajanje, dokler ne dosežemo svobode. Vztrajajmo zaradi trpljenja tistih, katerim je sodstvo storilo nepopravljive krivice. Vztrajajmo zaradi krvave zgodovine, dokler ne bomo pokopali svojih mrtvih in dokler krvniki ne bodo prosili odpuščanja.

Nič ni narobe, če vztrajamo za zgoraj našteto. Sveto pismo nas uči, da je velik mož Jozue podrl zidove Jerihe, s tem, da je z Izraelskim ljudstvom sedem dni vztrajal v hoji okrog obzidja tega mesta in sedmi dan se je obzidje zrušilo v prah in nastopila je svoboda (Joz 6, 1-21).

Peter Peterka, 21. 11. 2014