Pozdravljeni dragi vztrajniki, Zopet smo se zbrali tu, da izrazimo podporo vsem, ki so jim kršene temeljne človekove pravice, vsem, ki so žrtve krivičnega pravosodja in da izrazimo podporo Janezu Janši in Tonetu Krkoviču, ki prestajata krivično zaporno kazen že več mesecev. V vsem tem času še vedno niso našli nobenega dokaza.
Z obsodbo Janeza Janše in Toneta Krkoviča, z manipulacijami in lažmi smo postavljeni na trda tla slovenske resničnosti. Iz dneva v dan se ta negativnost vse bolj zajeda v naše vsakdanje življenje. Duši nas in v nas pušča žalost, razočaranje, nemir, bolečino. Dejstvo je, da imamo pred samo dve možnosti: ali bomo krivice dopuščali, bili tiho, ker je tako bolj udobno, če se v nič ne vmešavamo, si po pilatovsko umijemo roke in si rečemo »Mene pa se to res ne tiče; Saj ni prav, da se to dogaja, ampak ti ni moja stvar«. Če izberemo to možnost, smo kot narod propadli in ne bo dolgo, ko bomo zbrisani z zemljevida. Če izberemo drugo možnost – to je, da se borimo proti krivicam in zlorabam v Sloveniji s pogumnim nastopom, kristalno jasnimi cilji, zdravo samozavestjo in ponosom, bomo v našo domovino vnesli svež veter in nove vzorce obnašanja. Poštenost, preudarnost, znanje, pogum prinašajo srečo, mirno vest, pravičnost, napredek v duhovnem in materialnem smislu.
Izbrala sem drugo pot, ki je pogosto zelo naporna. Spoprijeti se je potrebno z različnimi vrstami prezira, zasmehovanja, grožnjami, pritiski, fizičnim obračunavanjem. Pa kaj. Za boljšo prihodnost, za pravico in resnico bi vsak moral biti pripravljen žrtvovati vse. Dokler bodo ti zadaj, v palači krivosodja, sodili tako kot jim bodo ukazovali razni strici – za katere itak vsi vemo, kdo so – dokler bo en sam Slovenec, ki se je pošteno boril za to državo, po krivici obsojen, moramo vztrajati. In nikoli kloniti. Naj bo še tako brezupno. Vedno je upanje. In vedno je čas, da stopimo iz anonimnosti in se borimo.
Simon Gregorčič je rekel: Ne kar veleva stan, kar more, to mož storiti je dolžan.
Spontano pa so se tu ustvarili pogoji za preboj kritične misli posameznikov, nas, ki smo vsak dan tukaj. Vse več je zahtev po korenitih spremembah v družbi. Lustracija na prvem mestu in potem katarza v glavah vseh, ki še vedno počivajo na lovorikah totalitaristične preteklosti. Zakaj imajo nekateri več tisoč evrov penzije, drugi pa komaj nekaj 100 evrov? Kje je tu pravica? Zakaj moramo imeti mladi zastonj pripravništvo, ko je že tako težko dobiti službo? Zakaj eni lahko živijo od privilegijev, drugi pa morajo garati kot sužnji za nekaj sto evrov mesečno? To ni prav in če želimo spremembe, boste morali vsi stopiti iz socialistične, zločinske miselnosti. Živimo tukaj in zdaj, zato nima nihče pravice, da propagira propadle vrednote, ki so v samem bistvu kršile človekove pravice.
Saj si vsi želimo mir? Torej, sezimo po vrednotah, ki prinašajo mir v srcu in glavi.
Srečno Slovenija!
Svobodo Janši, svobodo Tonetu, svobodo Ivanu!
Dec 02, 2014