Spoštovani, v 14. stoletju je Giovanni Boccaccio zapisal: »Solon, čigar prsi so slovele kot človeški tempelj božanske modrosti in čigar presveti zakoni so tudi še današnjim ljudem sijajen dokaz starodavne pravice, je, kot pravijo nekateri, pogosto imel navado reči, da vsaka država, kakor mi, hodi in stoji na dveh nogah, od katerih je, kot je trdil z zrelo premišljenostjo, desna puščanje nobenega zagrešenega prestopka nekaznovanega, leva pa nagrajevanje slehernega storjenega dobrega dela, dodajajoč da v primeru zanemarjanja katere koli od obeh omenjenih stvari zaradi krivde ali malomarnosti, ali le z neupoštevanjem zapovedanega, država, ki zagreši kaj takega, brez dvoma začne šepati; če po nesreči greši v obeh, skoraj gotovo v ničemer ne more prav delovati.«
Večtisočletna izkušnja civilizacije ne poudarja zaman odločilnega pomena pravičnosti za dejavno sobivanje ljudi. V sleherni skupnosti in organizaciji ni nič samo zato, da je in da je le ravnodušno vzeto na znanje. Kar je, je tudi zato, da je spoznano in priznano, kakršno je. In kar je dobro, bodi vzor, medtem ko sta slabost in zlo le zato, da se od njiju odvračamo. Sleherna nejasnost pri odgovoru na vprašanje o tem, kaj je prav in pravično, vodi, kakor slikovito pravi Boccaccio, v šepanje. Ne le v tej ali oni posameznosti, marveč tudi v celotni skupnosti ali organizaciji. Država pri tem seveda ni nikakršna izjema.
Slovenija je danes šepava prav v tistem pomenu in smislu, o katerem je v času davnih dedov pisal Boccaccio. Ni treba imeti ne teleskopa ne mikroskopa, temveč le do pravičnosti neravnodušna čutila, da se zazna dopuščanje – ne naključno, marveč dosledno in sistematično do mere, o kateri je moč reči s Shakespearom: »V tej norosti je metoda« – nekaznovanje mnogih prestopkov. Slovenija je odšepala v blodnjak, v katerem skoraj gotovo nič ne more delovati prav. Še več! V tem labirintu je pritavala v območje, kjer je to že zajamčeno. Zato se dá čisto jasno videti tudi zapostavljanje in zaničevanje sleherne vrline. In celo njeno neusmiljeno kaznovanje. Pa seveda tudi nenehno smešenje in norčevanje iz nje. Kjer se merilo običajnosti definira s prispodobami in imperativi izpod pasa, je to samoumevno. Zato smo nenehno preplavljani s skrajnostmi.
Da se v Sloveniji ne nagrajuje slehernega storjenega dobrega dela, nam prav tako ni novica. Toliko v vsem pozitivnih ljudi je pri nas že od nekdaj – če jih ne bi bilo, bi na tem prepišnem prostoru že bila puščava –, a tako malo smemo vedeti o njih. Med Slovenci je dovoljeno razkrivati zgolj zaostanke in slabosti ter napeljevati k samozaničevanju. Odrejeno je – izozad, iz najglobljih in najmračnejših grl –, da se slavijo nezgledni podvigi tistih, ki se jih ne sme zaustavljati. Vse druge pa se mora – da se ustvari videz enakosti v nesposobnosti delati dobro in prav. Kdo pač ne ve, da od februarja 2011 dalje velja tudi uradno predsedniško naročilo, da je treba politiki moža, ki je tarča ene od knjig avtorice pamfleta o nujnosti zaustavljanja desnice, reči ne? Pred časom je Andrej Capuder z nazorno prispodobo sijajno povedal, da je na slovenskem čolnu dovoljeno veslati le eni, levi strani. Da se zato vrtimo v krogu, in da je to tudi cilj – vse naj se predrugačuje samo zato, da se ne bi kar koli zares spremenilo –, je na dlani. Vsiljivo zastavljanje dandanes nebistvenega vprašanja o levem in desnem je namenjeno zgolj zamegljevanju bistvenosti misli o tem, kaj je dobro in prav ter kaj zlo oziroma narobe. Zato smo nenehno preplavljani z nesmisli.
Skrajnosti in nesmisli onemogočajo pravičnost. Zmerom in povsod. Toda to se vedno dogaja konkretno in prav nič abstraktno. Tisti, ki so povzročili, da moramo biti tu, so zaradi tega že negotovi. Besede imajo samo še za prepričevanje svojih pristašev; komunikacije z drugimi, četudi že povsem zaustavljenimi, niso zmožni. Zato so posegli po skrajnem sredstvu za obvladovanje ljudi – po zastraševanju. Kot gobe po dežju se množijo pritiski, grožnje, obtožnice, procesi in kazni zaradi besed. Prav tako nam je bilo pred nedavnim oblastno oznanjeno, da je naravno pravo ljudi pravica do morjenja. To nikakor ni dobronamerna izmišljotina: naravno pravo je med ljudmi lahko zgolj pravo svobodnega življenja. Ljudem se ne po naravi ne po civilizaciji ne gre bati tistega, kar jim neodtujljivo pripada. In skrajno cinično, nečloveško cinično je priznavati kakršno koli pravico, pri tem pa prepuščati pot njene uresničitve samo prizadevanju neredko sistematično osamljevanega posameznika. A to se pri nas dogaja celo pri vprašanju udejanjenja ustavnega načela enakosti pred zakonom. Ne samo med ljudmi brez posebnosti, temveč tudi med parlamentarci.
Sejanje strahu pred naravo samega sebe in drugih je uperjeno proti svobodi. Ima jasen namen omejevanja in upravičevanja eliminacionizma. Danes, skoraj 74 let po tem, ko je ameriški predsednik Roosevelt prostost pred strahom definiral kot enega štirih stebrov svobode, se tega več ne dá prikriti. Zato se pri nas ta steber skuša preprosto podreti – enako kot sosednji, tj. prostost pred stisko. Prostost veroizpovedi oziroma nazora ter govora pa se z oblastnim jemanjem privilegija do dezinformiranja in do eliminacionističnih groženj spreminjata v groteskno karikaturo.
Pravičnost terja in daje smisel. Kjer kraljujejo moči skrajnosti, pritisk stiske, sila izmišljotin in vera v zastraševanje, je pot k njej dolga. Nemara v vsakem labirintu ni rešilne Ariadnine niti, zato pa noben blodnjak ni trajen. Slovenija ni obsojena na večno tavanje in opotekanje po tunelih stisk, nesmislov, strahu in skrajnosti. Šepavost nepravičnosti – bodisi iz krivde bodisi iz malomarnosti – ji ta hip še onemogoča nagel korak iz njega. Toda nikakor ni nujno, da bo zmerom tako. Boccaccievski šepavci iz nepravičnosti so že negotovi. Brez dvoma so sposobni sleherne, tudi najabsurdnejše skrajnosti. V vsakem primeru bodo storili tisto, kar jim bo narekovala njihova korist: sami bodo naprej upravljali s strahom, drugim pa bodo priskrbeli stisko. In kaj je naše opravilo? Videti jih in iti dalje. To pa pomeni delati za svobodo pravice, za razjasnitev smisla, za ukinitev privilegijev – predvsem tistih do dezinformiranja, zamolčevanja in delanja zla – ter za razklenitev jeklenega prijema stiske in strahu. Za vsakogar. In pri tem, seveda, ne izgubiti potrpljenja.
Dec 03, 2014