Bajka o treh sodnih palačah, avtoriteti in neodvisnosti

Stavbe povedo o ljudeh in časih več, kot se zdi na prvi pogled. Zakaj je bivša monarhija 1902 zgradila tako mogočno osrednjo sodno palačo? Zakaj so na njej naredili tako mogočno neorenesančno pročelje? Zagotovo ne zaradi napuha, temveč iz simbolnih in ekonomskih razlogov. Ko je človek pred dobrim stoletjem stopil pred to impresivno snežno belo palačo, je že zaradi njene pojave začutil, da se lahko zanese na avtoriteto institucij, ki delujejo v njej.

 

Ali je imela takratna monarhija kakršno koli dilemo med tem, ali zgraditi takšno sodni palačo, ali pa namesto nje po hišah takratnih ljubljanskih meščanov najemati prostore za delovanje svojih pravosodnih organov? Prepričan sem, da bi me imeli tedaj za neprištevnega, ker sploh pomišljam na kaj takega. Sodišča kot dolgoletni najemniki ali podnajemniki po ljubljanskih hišah takšnega in drugačnega slovesa !?? Poleg tega bi šteli kot nekaj nezaslišanega, da bi morala država vrsto let plačevati najemnine takšnim in drugačnim »Gospodarjem Dežele« (Landlordom). Pomislite, koliko najemnin bi v preteklih 112 letih morali davkoplačevalci na ozemlju Slovenije plačati za najem 48.000 m2, če se takratna monarhija ne bi odločila za izgradnjo te sodne palače?

 

Čemu pa smo priča zadnjih 20 let? Država za delovanje svojih organov ves ta čas kontinuirano najema ogromne površine bolj ali manj (ne-)uglednih, pogosto tudi zanikrnih nepremičnin, in to prepogosto po zelo zasoljenih cenah. In to kljub temu, da ima na zalogi več ustreznih zemljišč, ter da bi z najemninami, ki jih je plačala v zadnjih 20 letih, zgradila tri takšne sodne palače.

 

Od koga pa je najemala oziroma najema te nepremičnine? Že bežen pogled na supervizor nam razkrije, da je marsikateri od teh najemodajalcev najmanj dvomljivega slovesa. V zvezi s tem je pomenljivo, da je pravosodje (in tudi drugi državni organi) v zadnjih dveh desetletjih s takšnim velikim veseljem najemalo nepremičnine pri teh »Gospodarjih Dežele« (Landlordih). Rahlo cinično: »Povej mi v čigavih prostorih so sodišča in drugi državni organi najemniki, pa Ti povem, kje se nahaja resnična moč in oblast v deželi tej.«

 

Zaradi tega sprašujem pravosodnega in finančnega ministra, kdaj bo naša država končno zgradila novo sodno palačo in prenehala z dolgoletno prakso plačevanja najemnin za preštevilne »luknje« po Ljubljani. V vmesnem času pa jima predlagam, da naj poskušata »Landlordom« znižati njihove prihodke za 50%, saj imajo s strani države zagotovljeno plačilo najemnin in stroškov ter zanesljiv posel. Bomo videli, kaj bodo »Landlordi« odreagirali na ta dva predloga. Za državljane pa je še bistveno bolj pomenljivo, kako bosta ministra reagirala na zgornja predloga.

 

Za zaključek pa Vam bom opisal razgovor z nekim starejšim gospodom, ki je življenjske izkušnje nabiral po različnih deželah sveta. Med ostalim sem mu omenil, da Slovenci dobesedno hrepenimo po lastni hiši in stanovanju ter da se Slovenec kot najemnik počuti eksistenčno nelagodno. Odgovoril mi je, da je takšen refleks značilen za pripadnike maloštevilnih narodov, ki po naravi stvari hrepenijo po varnost in neodvisnost v obliki lastne nepremičnine v kateri lahko nemoteno in sproščeno živijo. To jim daje občutek svobode in neodvisnosti od centrov moči ter jim zagotavlja obstoj skozi rodove. Slovenski človek v sebi torej intuitivno čuti, da potrebuje za svojo svobodo in neodvisnost svojo lastno nepremičnino. Slovensko pravosodje (in tudi številni drugi državni organi) pa zadnjih dvajset let tega ne čutijo, niti se ne zavedajo, kaj s svojim ravnanjem na simbolni in ekonomski ravni sporočajo glede neodvisnosti in avtoritete pravosodnih in ostalih državnih organov. S kontinuiranim dolgoletnim plačevanjem (pre-)visokih najemnin sporočajo, da so neodvisni od ljudstva, in hkrati, da jih nič ne moti najemniška odvisnost od najvplivnejših »Landlordov«.

 

Ivan Kukar,

ponosni Vztrajnik