Utrujen se je usedel na prag svoje skromne hiške. Sonce je počasi tonilo za obronki Tolstega vrha in pošiljalo svoje zadnje žarke potapljajoč se med gozdnimi osamelci.Utrujen se je usedel na prag svoje skromne hiške. Sonce je počasi tonilo za obronki Tolstega vrha in pošiljalo svoje zadnje žarke potapljajoč se med gozdnimi osamelci.
Za njim je bil naporen dan. Kljub bližajoč se že sedmemu križu življenja je še vedno hodil bližnjemu kmetu pomagati v gozd pri spravilu lesa. Na večer se je navadno komaj privlekel domov, tako da se mu večkrat še večerjati ni ljubilo, čeprav so ga pri sosedu vedno vabili tudi k večerji. Delati pa je moral, saj kako bi pa drugače ob tej uborni penziji zmogel za preživetje zase in za bolno Katro.
Na pragu ob zahajajočim soncem mu je spomin kar sam odtaval v ne še tako daljno preteklost njegovega razgibanega življenja polnega pretresov in predvsem nenehnega pehanja in garanja. Sprva mu je šlo dobro. Imel je perspektivno službo. Ustvaril si je družino, si zgradil hiško in še celo kupil en manjši rabljeni avto. Nato so se pričele družbene spremembe v njegovi domovini. Zopet je poprijel z vsemi močmi je aktivno sodeloval. Skratka, ker je bil že od malega pravi garač, se je tudi v politiko vrgel z vsemi silami ki jih je premogel. Premogel pa je veliko, saj mu nič ni bilo težko in rad je delal tudi za druge, saj ga je gnalo hrepeneče srce in njegova Katra,ki mu je vedno stala ob strani. Trdo delo je prineslo lepe uspehe. Vedno je bil vnet domoljub in ni se mu bilo težko odločiti. Vse sile in vso svojo zagnano energijo je vpel, najprej v veteransko osamosvojitveno gibanje. Po zmagi pa je jasno spoznal politično strujo, ki se je prizadevala, da izbojevana zmaga in naša mlada država ne bo le kar tako nekaj, kar bi bilo le sebi namen. Vsi so ga hvalili, saj njegovega truda, sposobnosti in požrtvovalnosti niso mogli kar tako spregledati, trepljali so ga po rami in mu govorili. Saj priznati je pa moral malo mu je pa že godilo: »Glej kako nam je uspelo!« Po zmagi je bilo veselje in evforija res nepopisna. V njegovem kraju so ga sprva nameravali postaviti celo na vodilno mesto , v manjšem podjetju, a so si zadnji hip premislili. »Je preveč načelen, nič več ne bi mogli kar tako po svoje. Je tak z zastarelimi načeli, potrebujemo mlajšega, bolj nam prilagodljivega!« So si govorili in nanj počasi pozabili. Niso pa pozabili njegovega udejstvovanja pri teh spremembah v njegovi firmi. Za spremembe in demokratičnost jim je šlo le tako samo bolj na videz. V resnici jih je pa motilo, res zelo motilo, bil jim je napoti s tisto svojo naveličano načelnostjo. »Drek pa njegova poštenost in enakopravnost«, so govorili: Ko pa ja vsi vemo, da če se malo bolj ne znajdeš ja nikamor ne prideš. In so mu dali vedeti, da bo sčasoma postal pač nek tehnološki višek, najbolj pametno če se sam poslovi, da jim ga ne bo treba nagnati. Klonil je pred temi nenehnimi pritiski in se vdal. Moral se je, čeprav nič kriv, posloviti od lepe službe. Ker pa je bil vedno delaven mu je še k sreči le uspelo najti delo, kjer pa je moral za pol manjšo plačo veliko bolj delati, pa je nekako le dogaral do zaslužene penzije, ki je bila sicer bolj majhna. A če sta dva celo življenje navajena na skromnost pač za silo že gre. »Hvala Bogu, otroci so se že osamosvojili, za naju pa že bo!« sta si govorila. Pa se je zgodilo, da je njegova sicer prej vedno čvrsta Katra hudo zbolela in komaj so jo obdržali pri življenju, ta prava pa ni bila več nikoli. Najbolj pa ga je razjedalo, kako so si zmago in demokracijo razlagali po svoje in vsi ki so bili le količkaj pri koritu za svoj žep, on in njemu podobni pa vedno težje živijo. Ko je tako malo bolje pomislil, je že večkrat prišel do žalostnega spoznanja, da so prav tisti, ki so bili najbolj zaslužni za priborjeno uresničitev naših tisoč letnih sanj, pa postajajo, prav v tej naši ljubi domovini vedno bolj zapostavljeni.
In najraje bi še celo zgodovino spreminjali, tako kot da tega pri nas sploh ni bilo. Vedno več pa se jih rine nekam v ospredje- takih ki so bili in so še vedno proti naši ta pravi domovini Sloveniji. In vedno pogosteje kar javno triumfirajo s svojimi, simboli, ki so v vseh demokratičnih družbah že zdavnaj preteklost. To ga je veliko bolj kot naporno delo v gozdu utrujalo in žalostilo. »Pa tako zelo smo upali!« je skoraj na glas zamrmral na pragu svoje hiške. Katra ga je slišala, čeprav je bila zdaj po bolezni bolj naglušna in ga je vprašala: »A si kaj rekel?«
»Ah kar nič takega. Glej kako nocoj sonce tam za Tolstim vrhom lepo zahaja! Kot da bi napovedovalo za jutri nov lepši dan. Morda si ga bova pa le še učakala.« Ta zadnji stavek je zopet zamrmral bolj kot tiho molitev, tako čisto sam zase,tako kot tistega malo prej : »Pa tako zelo smo upali !«
Janez Jurič Vančy
Dec 08, 2014