»NAJSLAJŠA STVAR NA TEM SVETU«
Naj začnem s kratko zgodbo: »Ljubljana, november 2014. Sredi glavnega mesta samostojne Slovenije se je na praznovanju petindvajsetletnice padca berlinskega zidu, železne zavese in sesutja komunizma zbrala ugledna družba: predsedniki nekdanjih evropskih komunističnih držav so sredi Ljubljane na Pučnikovem trgu skupaj položili venec pred spomenik vsem žrtvam komunističnega totalitarizma in se tako poklonili vsem žrtvam medvojnih in povojnih umorov, političnih sodnih procesov, zaplemb premoženja, ... ter drugim žrtvam kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V posebni izjavi, ki so jo sprejeli, so zapisali, naj se grozote totalitarizma ne ponovijo nikdar več in da si bodo osebno prizadevali za demokracijo, pravno državo ter varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«
Potem se zbudim in se zavem, da sem res v Ljubljani. Začetek decembra 2014 je in že več kot pet mesecev in pol je v osrčju EU zaprt politični zapornik Janez Janša.
Ampak nobenega, niti najmanjšega slovesnega spomina na petindvajsetletnico padca železne zavese in sesutje komunizma. Ni Pučnikovega trga in tudi spomenika žrtvam komunizma ni. Pri nas pač »praznujemo« drugače: z zaprtjem političnega tekmeca na podlagi nevzdržne indične sodbe. Pri nas montirana afera Patria že šest let kroji volitve. Pri nas imamo resničnostni šov s pionirskimi kapicami na glavah, s podeljevanjem medalj šefom tajne politične policije, s prepevanjem Bandiere rosse in vihranjem rdečih zastav z zvezdo. Pri nas slavimo pretekla dejanja, ki so bila namenjena ohranjanju nedemokratičnega sistema.
Pri nas je svet obrnjen na glavo.
Dr. Jože Pučnik je v reviji Demokracija z dne 26. 2. 1998 zapisal:
»Temeljni problem je v tem, da nam v Sloveniji razmerja do totalitarne preteklosti ni uspelo urediti. Pri tem igrajo glavno vlogo pravni in idejni nasledniki komunistov, ki menijo, da morajo za vsako ceno braniti ugled in pokojnine vsem tistim nekdanjim funkcionarjem, ki so jim do nedavnega bili idejni in moralni zgled.«
Stara partijska nomenklatura in njeni novi poganjki so slovensko državo pahnili v brezno. Pri nas berlinski zid postaja vse višji, železna zavesa nas ločuje, komunizem si ponovno prisvaja domovinsko pravico. Tudi institucije, vključno s slovenskim parlamentom, nanj niso imune. Ljubkovalno se je za široko rabo preimenoval v t.i. »demokratični socializem«, v resnici pa gre za eno in isto lažnjivo prevaro, ki še nikoli in nikjer ni bila demokratična. Ko se zaleze v vse pore našega življenja, se izkaže za morilski virus, ebolo, ki ubije v nas vse, kar je sploh ubiti mogoče... Zlasti moteče je človekovo dostojanstvo, zato ga je nujno potrebno poteptati v prah.
Preprosto povedano, potrebno nas je pač eliminirati.
Zgolj zato, ker drugače mislimo, imamo drugačne vrednote in se nam gre za stvar! Tako enostavno je to. In referenčna točka svojevrstnega preizkusa naše odpornosti na uničevalno rdečo ebolo je primer Janeza Janše.
Ustvarjalci načrta dokončnega uničenja Janeza Janše so se, kot vse kaže, zgledovali pri »velikem vodji« Josipu Visarionoviču Stalinu, jeklenemu možaku, ki ima na vesti nekaj deset milijonov človeških življenj. Stalin je torej neke poletne noči leta 1923 svojima sodelavcema Kamenjevu in Dzeržinskemu dejal: »Izbrati žrtev, izdelati podrobni načrt, skovati maščevanje... in potem iti v posteljo... nič ni slajšega na tem svetu (Tismaneanu 2012, 253).
Prosto po Stalinu bi torej lahko zaključili, da za uničevalce Janeza Janše ni nič slajšega kot izdelati podrobni načrt, skovati maščevanje... in potem iti v posteljo. Pravnih nebuloz indične sodbe si ne ženejo k srcu, ne dajo si opraviti z mnenji številnih uglednih pravnikov glede kršitev človekovih pravic, ne motijo jih vsakodnevni protesti pred Vrhovnim sodiščem, ne opazijo vse več začudenih pogledov iz Evrope, ki težko razume tovrstno naslado obračunavanja s političnim tekmecem...
Važno je le, da se uresničuje njihov sprevrženi načrt. Pa vendar ima ta načrt napako, ki se ji reče POGUM.
Pogum Janeza Janše in njegove družine.
Pogum vztrajnic in vztrajnikov pred sodiščem.
Pogum Slovenk in Slovencev, ki si želijo drugačne Slovenije.
Pogum Evrope, ki kljub obotavljanju poskuša razumeti, kako nevarne igrice se igrajo v Sloveniji.
Pogum torej. Nič več in nič manj.
Tako preprosto in tako usodno je to.
Svoboda JJ. Svoboda Tonetu Krkoviču. Svoboda Sloveniji.
Dec 09, 2014