»Prijatelji, danes in jutri moramo pokazati pogum. Pogum, da rečemo: dost!«
Prijatelji,
verjetno se vsak od nas, ki smo danes tukaj, z grenkobo sprašuje, kaj je šlo narobe, da smo kot družba obtičali v nekem zgodovinskem obdobju, ki bi ga že zdavnaj morali pustiti za seboj?
Sprašujem se: kje so danes pomladni cvetovi naše mlade demokracije in svobode? Zakaj smo v letu 2014 na naših travnikih demokracije doživeli popoln razcvet strupenih pleveli s smetišča zgodovine? Zakaj smo edina država v Evropi , ki brez krivde in vsakršnih dokazov pošilja v zapor vodjo opozicije, medtem ko se mnogoštevilni plenilci nemoteno potegujejo za častne in čaščene funkcije?
Sprašujem se: kakšna družba smo, da to dopuščamo? Kje so ideali, za katere smo bili pripravljeni jurišati na trdnjave totalitarizma? Kje so danes ozaveščeni intelektualni ljudje, ki bi množično izkazali svojo državljansko dolžnost in kot eden vstali v obrambo temeljev na katerih sloni prihodnost naše družbe? Kje je naša morala? In kje je naš pogum?
Prijatelji, vi, ki ste danes tukaj, in vsi tisti, ki niste mogli priti, in ste tukaj z mislimi, vi ste edino upanje, da ogenj svobode ne bo ugasnil. Vi ste tisti, ki mislite dobro Sloveniji in verjamete v boljšo prihodnost naše družbe. Zato ste danes tukaj. Brez vas in vašega poguma, brez vaših lučk, ki jih vsakodnevno prižigate pred tem sodiščem, bi bila Slovenija leta 2014 v popolni temi. Vi ste danes tukaj tudi za tiste, ki tičijo glavo v pesek in se delajo, da nič ne vidijo, nič ne slišijo in nič ne razumejo. Tukaj ste tudi za tiste, ki upajo, da se bo nekako že izšlo in skrbijo edino za svoje preživetje.
A takšni ne razumejo, da preživetja ne bo, če ne bo državljanskega poguma. Če ne bo upora proti sedanji nevzdržni situaciji, v katero so nas pahnili dediči propadlega komunističnega režima.
Večina Slovencev, na žalost, še ni dojela, da to, da smo v globoki ekonomski krizi, ni slučajno. Da ni nobeno naključje ali nesrečni splet okoliščin, da smo obtičali v globokem blatu, temveč je to stvar sistematičnega ropanja te države, produkt neusmiljenega plenjenja politično in ekonomsko povezanih skupin, ki izvirajo iz časov izpred naše osamosvojitve.
Slovensko državno premoženje že 25 let izkoriščajo in zlorabljajo za napajanje številnih omrežij, ki skrbijo za ohranitev statusa quo in njihove politične, medijske in kadrovske nadvlade nad pomladnimi in ostalimi demokratičnimi silami. Kdor tega danes ne vidi – ta tega bodisi ne želi videti, ali se dela, da tega ne vidi. A slika je sedaj jasna, in nikoli do zdaj ni bila bolj izostrena.
Ti ljudje, ki Sloveniji še vedno vladajo iz ozadja, v zadnjem času pa so nekateri med njimi tako pogumni, da tega več niti ne skrivajo, ti ljudje so nam vsilili državljansko vojno. Ta vojna brez konca traja in traja in podžiga strasti na vse strani. Oni nikoli niso bili pripravljeni priznati moralnega in dejanskega propada socializma, nikoli niso bili pripravljeni priznati izvirnega greha zločinov storjenih v drugi svetovni vojni in po njej, nikoli niso dojeli razsežnosti padca berlinskega zidu i drugih simbolnih in tistih realnih zaporniških zidov, ki so jih ustvarjali za svoje politične nasprotnike. Oni nikoli niso resnično verjeli v spravo, tudi kadar so glasno govorili o njej. Za njih je bila edina mogoča sprava tista, ki bi še naprej ohranjala občutek ponižanja premaganih, ne da bi prevzemala zgodovinsko odgovornost za krvavi začetek in konec druge svetovne vojne na naših tleh.
In medtem, ko v viharju ideoloških strasti danes plapolajo visoko dvignjene zastave različnih simbolov, skrit pod temi zastavami vsa ta leta traja sistematičen rop naše družbe. Medtem, ko se javnost ukvarja z državljansko vojno in ideologijo, medtem, ko se ustvarja hrup in dviguje prah, roparji in pijavke neusmiljeno izčrpavajo našo državo. Kot rečeno, danes je ta slika jasna, izostrena bolj kot kadarkoli, a dominantni mediji se ne zmenijo zanjo, trudijo se, da bi jo zameglili in nam še naprej prodajali laži kot resnice.
Ampak tako več ne bo šlo. Enkrat za vselej moramo reči: dost!
Hočemo normalno Slovenijo! Slovenijo, ki temelji na osebni svobodi posameznika, Slovenijo, ki temelji na moralnih vrednotah, na patriotizmu, na spoštovanju prava, človekovih pravic, socialne države in ekonomske svobode! Takšno slovenijo hočemo! Ne pa Slovenijo, ki se je moramo bati, ker razmišljamo kritično ali drugače, ne pa moralno opustošeno in ekonomsko obubožano Slovenijo, ki je bleda mati mladim generacijam, ki odhajajo s trebuhom za kruhom.
Zato prijatelji, danes in jutri moramo pokazati pogum. Pogum, da rečemo: dost!
Dost imamo vaše vsiljene državljanske vojne in večnih ideoloških bojev, dost imamo vaših vrednot temelječih na zločinih in nespoštovanju človekovih pravic, dost imamo ljudi, ki v politiki iščejo samo svoje osebne koristi in se obračajo po vetru, dost imamo politikov, za katere je politika samo služba in mislijo le o svojem političnem preživetju, dost imamo inštrumentaliziranih sodnikov brez znanja in brez hrbtenice, dost imamo pokvarjenih urednikov in klečeplazečih novinarjev v medijih, dost imamo izkoriščevalskih bankirjev in tajkunov, dost imamo farizejskih sindikalistov, dost nestrpnežev, nacionalistov in rasistov, dost demagogov in populistov, dost salonskih levičarjev in takoimenovane žlahtne desnice.
Tisto, kar hočemo, je Slovenija pogumnih in moralnih ljudi!
Tisto, kar danes potrebujemo, je pogum. Je morala. Je pamet. Je delo za dobro družbe. Tisto, kar hočemo je svobodna, napredna in uspešna Slovenija! Samo to. Slovenija za vse državljane in ne samo za peščico, ki živi na žuljih množic.
Ko bo jutri Janez Janša odkorakal na prostost – in to se enostavno mora zgoditi, nedolžnega človeka ne morete za večno imeti v zaporu – ko bo dvignil roke in vas pozdravil – takrat bomo Slovenci in drugi prebivalci Slovenije naredili le prvi, mali korak k normalizaciji Slovenije. K spoštovanju prava. k uravnovešenju družbe, ki se je v zadnjih letih pošteno zamajala. Naredili bomo le prvi korak in samo od našega poguma in pameti bo odvisno ali bomo vsi skupaj hojo k Sloveniji kot normalni družbi in domovini za vse državljane, nadaljevali ali ne.
Čaka nas dolga pot, toda vsaka pot se začne s prvim korakom.
Hvala vsem, ki ste prišli, in tudi tistim, ki ste z nami z mislimi.
Dec 11, 2014