Arhivi med politiko in stroko
Naj mi bo dovoljeno kot arhivistu s skoraj petdesetletno prakso, to moje razmišljanje na protestih Odbora 2014, začeti z latinskim pregovorom »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem« ali po naše »Karkoli delaš, delaj s pametjo in misli na konec«.
Na to bi morali pomisliti oni, ki danes pišejo take in podobne sodbe, ki ne zdržijo nekih resnih presoj in bodo končale tako kot že mnoge slabo zastavljene sodbe na višjih instancah. Prav tako si danes mnogi izmišljajo različne načine, da bi onemogočili raziskovalcem nemoteno uporabo arhivskega gradiva v javnih arhivskih ustanovah.
»Arhivi in v njih zaposleni morajo delovati kot varuhi pisne kulturne dediščine v kontekstu družbenega razvoja, identitete, spomina in kritike, ohranjajo naj integriteto arhivskega gradiva in tako naj zagotavljajo trajen dokaz o preteklosti ». Tako piše v mednarodnem etičnem kodeks arhivistov.
Nesporno pa je, da smo v Sloveniji v zadnjih letih priče dejstvu, da so arhivi kot kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove, izpostavljeni izhodiščem povezanim z zahtevami lokalnih ali državnih politik na eni strani ter vzrokom nastajanja planiranih sprememb arhivskih zakonov na drugi strani.
Arhivi so na določen način povezani s širokim spektrom najrazličnejših znanstvenih ved (zgodovina, umetnostna zgodovina, geografije, ekonomija, medicina, in podobno) za katere je potrebno pri nekaterih raziskavah uporabljati tudi arhivsko gradivo, ga arhivi hranijo v svojih depojih.
V nekaterih državah post tranzicije se v zadnjem času kot del demokratičnih sprememb v državni in lokalni politiki, pojavljajo zahteve po nemotenem dostopu do arhivov iz obdobja totalitarizma saj se k temu nagibajo tudi mnoge diskusija in zaključki, ki prihajajo iz Evropskega parlamenta.
Morda bo prišel nekoč tudi čas ko se bodo arhivi otresli politike, prišel bo čas za tako imenovano depolitizacijo arhivov in arhivskih služb in takrat bodo arhivi in arhivisti delovali kot strokovnjaki, direktno odgovorni predsedniku države oz. parlamentu.
Tako pozicijo arhivov bomo dosegli le s spremembo miselnih procesov, ki morajo potekati preko angažiranja arhivskih strokovnjakov, razgovorov z zaposlenimi v arhivih, predstavnikov zainteresirane javnosti in civilno iniciativo in tistimi, ki jih problematika arhivov zanima vsekakor pa z uporabniki to je z raziskovalci arhivskega gradiva.
Nekatere rešitve, ki so se sedaj uveljavile v praksi niso optimalne za arhivsko teorijo in prakso.
Rešitve glede dostopnosti osebnih podatkov, ki se nahajajo v javnem arhivskem gradivu pa so sicer lahko res mednarodno primerljive, a so glede na uporabo slovenskega arhivskega gradiva s tako imenovanim zakrivanjem (črtanjem) in pa zaradi časovnega zamika uporabe, ne praktične in otežujejo delo raziskovalcem.
Arhivi se morajo upreti kakršnim koli možnim pritiskom pa naj ti prihajajo od katerekoli strani, upreti se morajo tudi manipulacijam s podatki iz arhivskega gradiva in eventualnemu skrivanju ali popravljanju vsebin v arhivskem gradivu.
Prost dostop do vsega arhivskega gradiva bogati naše znanje o človeški družbi, spodbuja demokracijo, ščiti pravice državljanov in izboljšuje kakovost življenja zato ima arhivsko gradivo neprecenljivo vrednost kot verodostojni dokaz o upravnih, kulturnih in intelektualnih dejavnostih družbe in posameznikov.
In na koncu naj dodam, da bo (in mora biti) ohranjen tudi bogat arhiv Odbora 2014 z vsem gradivom, ki je nastalo v teh 173 dnevih (in naprej) in trdno sem prepričan, da bo ta arhiv Odbora dostopen vsem, ki jih bo njegova dejavnost zanimala, in to brez omejitev.
Za razvoj demokracije in pravne države Slovenije gre tudi v primeru arhivov!
Dec 09, 2014