Dragi vztrajniki! V lastnem imenu in v imenu svoje družine se vam zahvaljujem, da ste šest mesecev vztrajali v mrazu, na soncu, v dežju, tukaj pred to hišo sramote. Za marsikoga, ki je to spremljal od daleč, to niti ni bil tako dolg čas. Za vas, verjamem, je bil ta čas dolg. Tudi zame je bil ta čas dolg. Za mojega najmlajšega sina to pomeni skoraj polovico njegovega življenja. Vendar pa ste s tem svojim vztrajanjem dokazali, da v Sloveniji še vedno obstaja upanje. To upanje v teh časih ste vi.
V teh časih, ko se je pravzaprav pozabilo, ko so mnogi pozabili, na kakšnih temeljih je Slovenija sploh nastala, ste vi to znanje, to spoznanje, tudi to vedenje, te vrednote, tukaj na teh stopnicah, pred tem sodiščem, na tem prostoru, na tem trgu, tem parku tam zadaj, obujali in za tem mikrofonom – jaz sem veliko tega poslušal – je bilo povedanih v teh zadnjih šestih mesecih ogromno pravih besed. Če bi te besede slišala vsa Slovenija, potem bi danes lahko rekli, ne samo, da smo na koncu začetka, ampak, da smo na koncu neke poti in da je pred nami samo še prihodnost, kakršno smo si želeli takrat, ko je Slovenija nastajala.
Torej šest mesecev kamer ni bilo, zdaj pa so, tako, da moramo biti zadovoljni. Po teh šestih mesecih vztrajanja iskrena zahvala vsem, ki ste vztrajali. Iskrena zahvala kolegiju Odbora 2014. Vi ste tisti, ki ste v teh časih Slovenijo spreminjali tako, kot jo je nek drug odbor pred petindvajsetimi leti.
Tudi takrat na Roški ni bilo kamer, prišle so šele takrat, ko so nas izpustili. Vendarle pa je peščica pogumnih slovenskih novinarjev, v medijih, ki se jih da na žalost prešteti na prstih ene roke, pa vseeno, pošteno obveščala. Za to vsaj del Slovenije, ne samo da pozna resnico, ampak si lahko svoje mnenje ustvari na podlagi tega, da sta bili prikazani obe plati medalje.
Največji problem Slovenije je, da se ljudem odreka pravica do objektivnega informiranja. V bistvu je to zanikanje temeljne človekove pravice do obveščenosti. Kako naj se človek pravilno odloča, če ni objektivno obveščen. Slovenija bo drugačna, ko se bodo ljudje lahko sami prepričali, kaj je res in kaj ni res. Dokler pa bo resnica tisto, kar se zaukaže, pa bo svet ali pa bo Slovenija na robu tega, da pade s tečajev. In v zadnjih letih smo prišli tako daleč. Smo na robu tega, da svet pade s tečajev. Svet pa pade s tečajev takrat, kadar ni pravice. Današnji dan je, tako kot je dejal že eden od predgovornikov za tem mikrofonom, konec nekega začetka, vendar še ni konec poti.
Sodba v zadevi Patria je samo ena od tisočih krivičnih sodb, ki so jih v zadnjih desetletjih izrekla slovenska sodišča. Niso vsi sodniki slabi in ne sodijo vsi krivično, vendar pa se je načrtno gojila negativna selekcija. In bolj je nekdo sodil krivično, višje je priplezal po sodni hirarhiji.
Zaradi tega je zahteva, o kateri ste prej govorili, pa tudi že prejšnje dneve tukaj, da se slovensko sodstvo prečisti, da sodijo tisti, ki niso kršili človekovih pravic. Eno od temeljnih zahtev celotne Slovenije, ne samo civilne družbe, ne samo demokratične politike, ampak vsakogar, ki si želi normalnega življenja zase in za svoje otroke.
Dragi prijatelji!
V teh, še posebej zadnjih dneh, se je veliko govorilo o 175, 176 dneh, o petih, šestih mesecih, vendar pa zadeva Patria ne traja samo šest mesecev, traja šest let. V času teh šestih let smo šli Slovenci sedemkrat na volitve in petkrat na referendume. Samo v času teh zadnjih šestih mesecev, preden je prišla ta današnja odločitev ustavnega sodišča, ste šli dvakrat na volitve. In poglejmo kakšni so zdaj rezultati, ki jih vsi vi, pa ne samo vi, ki jih dva milijona Slovencev, pa tudi desettisoči tistih, ki so se v tem času iz Slovenije odselili, čutimo na lastni koži.
V teh šestih letih je naš javni dolg splezal iz osmih na trideset milijard. Danes se govori, da imamo dvoodstotno gospodarsko rast, to je polovico tega, kar damo na leto za plačilo obresti. Še enkrat večjo gospodarsko rast bi morali imeti, da bi s tem dobili notri samo tisit denar, ki ga dajemo za plačilo teh obresti.
V tem času je po podatkih gospodarske zbornice delo izgubilo enaindevetdesettisoč ljudi v gospodarstvu. In v tem času se je iz Slovenije odselilo na desettisoče izšolanih mladih, ker tukaj nimajo kruha. To je cena, ki jo plačujemo za selektivno pravico. To je cena, ki jo dva milijona Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov, plačuje za to, ker se namesto pravice deli krivica.
Zaradi tega so te vaše zahteve ne samo zahteve po reformi pravosodja, ne samo zahteve po več pravice, ampak so to tudi zahteve po več blaginje. Kajti brez pravice tudi blaginje ni. In tisti, ki so vam včasih rekli, morali bi se ukvarjati z bolj pomembnimi temami, nimajo prav. Ni bolj pomembne teme in ni bolj pomembne vrednote, kot sta pravica in svoboda.
Dragi prijatelji, veliko ur ste prestali tukaj, vendar ni bilo zaman. Imel sem priložnost prebrati praktično vse govore, ki so bili tukaj povedani. Slišati vse pesmi, ki so bile tukaj prebrane ali zapete. In lahko rečem, odkar je izšla leta 1987 57. št. Nove revije, v Sloveniji še nikoli ni bilo v tako kratkem času na enem mestu toliko tehtnih misli, toliko vsebine, ki obeta boljšo prihodnost. Zato je treba vztrajati še naprej.
Pred nami pa so tudi prazniki in praznujte z zavestjo, da ste v zadnjih mesecih naredili nekaj dobrega. Če to mogoče še nekdo ne vidi oziroma če vam tega ne priznajo: prišel bo čas in ta ni daleč, ko se bo to priznalo.
Svoboda Ivanu, svoboda Tonetu, svoboda Sloveniji!
Svoboda Sloveniji!
Dec 13, 2014