Glas dosegel je Puščavo, tisti mali kraj pozabljen, za krivičnosti zlorabljen, da imamo še ustavo.
Kar so vanjo zapisali,
tvorci obžalujejo,
se precej hudujejo,
česa vanjo niso dali.
Mar je treba se držati
vsega, kar v postavi piše,
mar ljudje iz sodne hiše
ne bi mogli nápak brati?
Le na videz se jezijo,
skoraj vse je šlo po planu,
še gladkéje kot v romanu
izpeljali so misijo.
Mogli ne bi več doseči,
ker ustavi jih ustava,
zadnja varovalka prava,
ta popoln polom prepreči.
Vse so drugo zlorabíli,
mnoge vpregli v zločine,
da nasprotnik le izgine,
vendar niso nas zlomili.
Jim je to zdaj v zadoščenje,
so za hipec potešeni,
ti snovalci zamorjeni,
je kaj lepše njih življenje?
Mnogo so z lažmi dosegli,
vendar laž je izmuzljiva,
saj resnica nam razkriva,
da po krivem so prisegli.
Ko zazrejo se v zrcalo
in podoba se ne laže,
ti človečki lažne baže,
vidijo: se ni splačálo.
Ne vzdržijo več pogleda,
ni jim moč zakriti gnitja,
ne razkroja vsega bitja,
lastna beda jih razjeda.
Tudi zanje je ustava,
ni potrebna nje zloraba,
zgolj poštena uporaba,
da pogoltne jih puščava.
Dec 13, 2014