Dragi vztrajniki, en lep dober večer! Tako kot ste glasni danes, ste bili glasni tudi v zadnjih šestih mesecih. Slišalo se vas je do Doba, slišalo se vas je po Ljubljani in slišalo se vas je po Evropi.
Aleš Primc je na začetku dejal, da danes tudi proslavljamo. Pred 24 leti smo se lahko Slovenci in državljani in državljanke, ki smo takrat živeli v Sloveniji, prvič v naši zgodovini dejansko odločali sami o sebi. To je bil čas, ko si je slovenski narod, kot bi dejal Cankar, prvič v svoji zgodovini sodbo pisal sam. Nikoli prej se je ni, čeprav so s tem Cankarjevim stavkom opletali ob vsaki priložnosti.
Šele pred 24 leti, natančno na današnji dan, se je to zgodilo. Zato ob tej obletnici obhajamo dan slovenske samostojnosti. Vendar ta dan ni padel z neba. Ta dan ni prišel čez noč. Zato, da smo lahko Slovenci prvič v svoji zgodovini svobodno odločali o sebi in o svoji prihodnosti, je bilo potrebnih ogromno naporov. Je bilo potrebno ogromno vztrajnosti, kot ste jo tudi vi pokazali v teh zadnjih mesecih in mnogi med vami ste bili del te vztrajnosti že takrat.
Slovenska samostojnost se je zgodila po mnogih naporih, po mnogih žrtvah, po mnogih tudi neimenovanih žrtvah. Nihče ne pozna njihovih imen, pa so vendarle umirali za željo po samostojni Sloveniji v srcih. Mnogo trpljenja je bilo vgrajeno v tisti dan, če se spomnimo samo, kaj je moral prestati dr. Jože Pučnik, da je lahko pred 24 leti potem dejal: „Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo“.
To, kar je takrat dr. Jože Pučnik izrazil s svojimi besedami, smo čutili v srcih tudi praktično vsi ostali, ki smo na plebiscitu glasovali za samostojno državo. Vendar pa teh besed niso slišali vsi. Če bi jih, potem tega, kar ste izgovarjali na začetku, teh dveh besed, svoboda Sloveniji, danes ne bi bilo potrebno izgovarjati.
Torej pred 24 leti smo verjeli, da glasujemo tako za samostojnost kot tudi za dokončno svobodo, vendar se je zgodilo samo tisto prvo. Na to drugo pa še čakmo. Seveda bo prišla, vendar tako kot je bilo za samostojnost potrebnih ogromno naporov in vztrajnosti, seveda tudi svoboda ne bo padla z neba. Zato, da smo sploh lahko prišli do tega, da smo odločali o lastni državi in o slovenski samostojnosti, je bilo treba najprej pogumno to besedo izgovoriti. In tisti, ki so jo prvi izgovarjali, so potem naslednje mesece in leta preživeli na Dobu in po drugih slovenskih zaporih.
Beseda samostojna Slovenija je bila v bivši Jugoslaviji sovražno dejanje. Ta stavek je padel pod zloglasni člen 153 po jugoslovanskem kazenskem zakonu in je bilo potrebno veliko poguma, da sta se ti dve besedi izgovarjali skupaj.
Ko smo zbirali podpise pod Majniško deklaracijo, v maju in juniju leta 1989, je takratni predsednik predsedstva CK Zveze komunistov Milan Kučan, takratni šef partije, dejal – citiram po spominu, je pa to še vedno v NUK-u, v redkih izvodih „Komunista“, ki so jih še pustili, čeprav je izhajal v 100-tisočih izvodih: „Tisti, ki s tako vnemo zbirajo podpise pod Majniško deklaracijo, se morajo zavedati, da se z Jugoslavijo odpovedujejo tudi lastni državi.
Se pravi, nekaj kar je danes povsem samo po sebi umevno in priznano, se je takrat zavračalo in napadalo kot da gre za nasprotje tega, kar je bilo pravo bistvo. Majniška deklaracija je že v prvem stavku zahtevala ali pa izražala željo in zahtevo Slovencev, da živimo v suvereni državi slovenskega naroda. Partija pa je takrat govorila, da bo pa to izguba slovenske državnosti, da nas nihče ne bo priznal, da bomo jedli travo, če se bomo osamosvojili in da je to pravzaprav nekaj, kar je v nasprotju z nekimi temeljnimi hotenji Slovencev.
Dobro leto kasneje smo, kot sem dejal že prej, prvič v lastni zgodovini odločali o lastni usodi in takrat je slovenski narod povedal, kaj si misli o Jugoslaviji in tudi kaj pričakuje od samostojne slovenske države. Vendar pa so tisti, ki so temu nasprotovali, potem zaradi takšnega enotnega rezultata plebiscita morali nekoliko spremeniti taktiko. Ko smo razglasili samostojno državo, so dejali: „Danes so dovoljene sanje, jutri bo pa nov dan.“
In zaradi tega razkola v slovenski politiki, slovenska politika takrat ni odražala enotnosti v narodu, v slovenski politiki ni bilo tega navdušenja kot je bilo takrat na ljubljanskih ulicah in trgih in tudi drugod po Sloveniji, ampak se je to nekako sprejelo s stisnjenimi zobmi in se je potem delalo vse, da osamosvojitev čez šest mesecev dejansko ne bi uspela.
To so danes zgodovinska dejstva in tu seveda ni čas in prilika, da o tem na dolgo in na široko govorimo, je pa to pomembno poznati zato, da razumemo, zakaj se danes dogaja to, kar se dogaja.
Kot je bilo takrat pomembno, da so se stvari poimenovale s pravimi besedami in ljudje s pravimi imeni in se je zaradi tega Slovenija sploh lahko osamosvojila, so tudi te besede, ki ste jih v zadnjih šestih mesecih izrekali na teh stopnicah in na teh zborovanjih pred to hišo sramote, ena od ključnih stvari, ki so potrebne za to, da se bo Slovenija tudi osvobodila.
S temi zborovanji ste odprli nek javen prostor v Sloveniji, ki so ga prej večinski mediji striktno zapirali in danes so po šestih mesecih, ko gre za pravo poimenovanje, nekatere stvari že drugačne. In čez šest mesecev, če bomo vztrajali, bodo še bolj drugačne in čez eno leto bomo mogoče lahko tukaj proslavljali še na drug način.
Zato spoštovani prijatelji,
hvala vam za to vztrajnost in za ta pogum v zadnjih šestih mesecih. Potrebno je s tem nadaljevati in če bomo vztrajni še naprej, bomo tudi uspešni. Na koncu tega uspeha se bodo tisti mladi, ki so se v zadnjih letih množično izseljevali iz Slovenije, začeli vračati. Ko se bo to zgodilo in ko v tej hiši ne bodo več sodili tisti, ki so nekoč kršili človekove pravice, kar počnejo še vedno, takrat bo Slovenija tudi svobodna. In v tej lepi svobodni Sloveniji je dovolj prostora za vse.
Pred nami so kar trije prazniki, želim vam vsem skupaj miren, spokojen, blagoslovljen in vesel Božič, ponosno praznovanje dneva slovenske samostojnosti in enotnosti in v letu 2015:
Svobodo Ivanu, svobodo Tonetu, svobodo Sloveniji!
Dec 28, 2014